|
PROF. DR. FRANCE BUČAR |
Govor na seji Državnega
zbora, 8.4. 2010
Dvajset let je minilo od volitev v skupščino RS, ki se
je konstituirala mesec dni za tem.. S pravnega vidika
pomenijo prelomno dejanje, s katerim je formalno prenehala
avtoritarna enopartijska oblast v Sloveniji in bila s tem
ustvarjena možnost, da se Slovenija preoblikuje v sodobno
demokratično urejeno družbo. Kako stvarna je bila ta
možnost, pa ni bilo odvisno samo od izida volitev, saj je
Slovenija še vedno ostajala del Jugoslavije in s tem
zavezana njenemu pravnemu redu. Po obstoječi zvezni ustavi
iz leta 1974 je imela zvezna oblast ne samo pravico ampak
dolžnost, da zagotovi skladnost republiškega pravnega reda z
zvezno ustavo, ki je v ta namen vsebovala tudi posebej
predpisan postopek. Med zvezno in republiško oblastno
strukturo pa je prevladovalo soglasje le v tem, da odnosi
znotraj tedanje pravne ureditve in še posebej dejansko
upravljanje države ne vodijo do stanja, ki bi zadovoljevalo
pričakovanja njenih narodov in celo ne zagotavljalo
nadaljnji obstoj države. O tem, kje so vzroki za tako
ugotovljeno stanje ,kako glede teh ugotovitev preurediti
državo in v kakšni smeri, pa so bila stališča diametralno
nasprotna. Po mnenju zlasti zveznih oblasti predvsem
prevelika samostojnost federalnih enot in iz tega izvirajoča
nemoč zveznih organov ; po mnenju Slovenije državni
centralizem in dušenje demokracije. Šlo je za to, katere
sile bodo sposobne zagotoviti in aktivirati tolikšno
politično moč,da bodo svoje poglede in predvsem neposredne
interese tudi dejansko uveljavile.
Pri tem so imele
zvezne oblasti na svoji strani izrazite prednosti: formalno
zakonitost, mednarodno priznanje in sile represije, v prvi
vrsti jugo armado. Posebno prednost tudi v tem,da je bil
sicer formalno avtonomni položaj najvišjih organov oblasti v
Sloveniji v veliki meri odvisen od zveznih organov. Njihova
temeljna in usodna slabost pa v tem, da so se zatekali k
vzorcem centralizma in avtoritarnosti, ki so bili glavni
razlog za paralizo države. Moč slovenske javnosti je bila v
skladnosti njenih zahtev z razmerami moderne družbe in zato
v njeni absolutni nepopustljivosti centralističnim
avtoritarnim poskusom zveznih oblasti. Slovenija enostavno
ni imela drugega izhoda, če naj preživi v svoji identiteti
in kulturi, ob kateri je zrasla. Zato je tudi zmagala.
Zmaga Slovenije je bila v tem, da je morala njena takratna
zakonita oblast zahteve svoje demokratične javnosti
posvojiti in jih sprejeti kot svoje. V soočenju z zveznimi
oblastmi, ki so vse bolj prehajale v roke avtoritarnih sil,
je bila ta doma premagana oblast hkrati osvobojena zveznega
pritiska. Odslej je nastopala s stališči, ki so bila
vsebinsko zahteve slovenske javnosti čeprav njene nepriznane
opozicije. Odločilna zakonodaja (27. sept. 1989 sprejeto
ustavno dopolnilo o pravici Slovenije do lastne državnosti,
pozneje zakonodaja o večstrankarskih volitvah v parlament,
pa celo odločitev zoper t.i. miting resnice) je bila
formalno sprejeta s strani takrat zakonite oblasti.
Politični izid te konfrontacije zakonite oblasti s svojo
javnostjo so šele bile volitve, in ne obratno. Brez tega
uspeha do volitev sploh ne bi bilo prišlo.
Pristanek
zveznih oblasti na izvedbo večstrankarskih volitev je bil
sprejemljiv tudi zanje, ker se je skladal z njihovim načrtom
obvladovati državo prek večinskega sistema, kar jim je
omogočala številčna superiornost vsega jugovzhodnega dela
države. Centralistična opcija se je odpovedala dotedanjemu
partijskemu monopolu,nikakor pa ne arbitrarnemu obvladovanju
države. Zato je na zadnjem vsedržavnem partijskem kongresu
lahko pristala na odpoved vodilni vlogi partije - na odpoved
neodvisnosti republiških partij pa pod nobenim pogojem.
Slovenijo bi tako vrnili v položaj, ki je v bistvu pokopal
že versajsko SHS.
Samo z volitvami pa vsebinsko ni
bilo neposredno rešeno še nobeno temeljno vprašanje
demokratizacije Slovenije. Nevarnost politične recesije se
je celo stopnjevala. Porušen pa je bil simbolni berlinski
zid tudi v Jugoslaviji. Na stežaj so se odprle vrata procesu
demokratizacije, ki se je Sloveniji sedaj lahko tudi
formalno nadaljeval. S tega vidika so bile te volitve ena
velikih prelomnic v narodovi zgodovini.
Niti
približno pa proces demokratizacije ni stekel oz. se
nadaljeval kar avtomatično. Slovenska demokratična javnost
se od tu naprej ni več soočala z lastno oblastjo, ki bi bila
neposredno odvisna od zveznih organov. Se je pa v pravnem
pogledu stalno gibala na zelo tankem ledu, ker z nobenim
pravnim aktom ni bila odvezana spoštovanju zveznega pravnega
reda, uveljavljanje demokratizacije pa je na vsakem koraku
prihajalo v nasprotje z zvezno ureditvijo. Tudi ZDA in EGS
so odkrito podpirale celovitost Jugoslavije, ki je bila
zanje pomembna postavka v njihovih političnih načrtih v
jugovzhodni Evropi, vendar samo, kolikor naj bi bila to
demokratična in pravna država. Ob prestopu te črte postaja
zanje karta brez vrednosti. Prav ta okoliščina je
onemogočala sleherno nasilno intervencijo zveznih oblasti,
še posebej vojske, ki je komaj čakala svoje priložnosti in
postopno neposredno prevzemala tudi vlogo civilnih oblasti.
Nad vse kočljivi položaj Slovenije in njene načrte sta
reševala po eni strani nemoč in razsulo zveznih institucij
zaradi idejne brezizhodnosti njihovih pogledov na rešitev
države, po drugi strani pa potrebna preudarnost nove
slovenske oblasti – ki pa je bila hkrati ogrožena s
pretiranostjo lastne zagnanosti in navdušenja. Pravi
zmagovalec sta bila pamet in pogum.
V vsakem primeru
so bile prve svobodne volitve dejanski zaključek vojne, ki
se je kot osvobodilna začela z narodnim uporom zoper tuje
okupatorje in se po njihovem izgonu neformalno nadaljevala
kot državljanska za osvoboditev izpod pritiska lastne
totalitarne oblasti.
Slovenci smo imeli v svoji
novejši zgodovini nesrečo, da smo pri oblikovanju svojih
odgovorov na izzive okolja padli pod pritisk dveh ideologij,
ki sta se obe izkazali kot neustrezni in nasprotni narodnim
interesom: klerikalizma in komunizma. Obe sta nestrpni in
izključujoči in obe sta pomembno prispevali svoj delež k
nezgodam, ki so nas zadevale. Obe izhajata iz prepričanja,
da edino oni poznata pravilne odgovore. Obe sta zoper zdravo
pamet in obe jo tudi ne dopuščata. Tu ni nobenega popuščanja
in nobene prizanesljivosti. Vsak, ki je drugačen, je že s
tem sovražnik, ki ga je treba ali spreobrniti ali uničiti.
Živeti z njim ali ob njem pa ni mogoče.
Volitve
so z obema končale njun uničevalni pohod. Oba sta bila le
epizoda v življenju naroda. Prišla in odšla. Res? Sleherna
ideologija je lahko premagana le ob novih spoznanjih, ki
demantirajo njene domnevne resnice. Obe se danes napajata z
novimi dejstvi, ki ju navidez potrjujejo. Vsekakor sta oba
za seboj pustila čustveno nabito prizadetost, ki jo čas le
počasi topi in ki jo bo prebolevalo še več rodov. Ta
čustveni arzenal je kot skladišče nevarnih vnetljivih snovi,
ki so ne samo hrana za stalna ideološka razhajanja. Ob
določenih okoliščinah lahko hitro mutira. Je kot
neaktivirana minska polja, ki jih je po vojni treba načrtno
odstranjevati.
Da smo se v takih okoliščinah izvili
iz teh nevarnosti in pasti, nas upravičeno lahko navdaja ne
samo s ponosom ampak zlasti tudi s samozavestjo, da se bomo
lahko tudi ob novih, ki se in se bodo tudi v bodoče
pojavljale na naši poti.
Seveda samo, če bomo
ohranili svobodo duha!
|
|
|
