|
PROF. DR. FRANCE BUČAR |
Govor na slavnostni seji
občine Mozirje, 15.4.2010
Mineva natanko 20 let od prvih volitev, ki so nam odprle
pot v samostojno državo,ki smo jo sicer proglasili šele
naslednje leto. Toda brez zmage na teh volitvah ne bi prišli
do samostojne slovenske države. Te volitve so kljub vsej
izjemni pomembnosti v bistvu le potrdile zmago, ki jo je
bilo treba izboriti še pred tem, da smo do volitev sploh
prišli. Privolitev v svobodne volitve je namreč,gledano z
vidika takratne še vedno enopartijske oblasti, odločilno
priznanje njenega poraza. Ni mogla več vzdržati pritiska
slovenske javnosti, ki je zahtevala več svobode, politične
in gospodarske in preureditev države v skupnost, kjer bi
mogel vsakdo razvijati svoje umske in materialne
zmogljivosti. Te odločitve formalno ni mogel sprejeti Demos
kot politični predstavnik takratne slovenske demokratične
javnosti ampak samo zakonita oblast. Da jo je sprejela,
pomeni, da je svojo dejansko moč izgubila še pred volitvami.
Njeno ravnanje je narekovala slovenska javnost. Postala je
ujetnik lastne demokratične javnosti, nad katero je dotlej
vladala, od tedaj naprej pa opravljala le vlogo posrednika,
da je namreč kot zakonit predstavnik predlagal ukrepe,
katerih vsebino je v bistvu oblikovala zmagovita slovenska
javnost. Ni imela namreč druge izbire, da se v skrbi za
svojo lastno usodo ali pridruži slovenski javnosti ali pa
čaka na milost zveznih oblasti. Kakšna bi bila, ji je bilo
jasno.
S temi volitvami smo, še vedno v okviru takrat
zakonite jugoslovanske pravne ureditve, dobili parlament,
katerega nalogo bi z današnjimi pojmi označili kot »projekt
nemogočega«: Ustvariti lastno državo, ki je v okviru
veljavnega pravnega reda sploh ne bi mogli in ne bi smeli;
izločiti se iz države, čemur so odločno nasprotovale ZDA in
EGS, da ne govorimo o jugo-armiji, ki je komaj in z
nestrpnostjo čakala na prvo priložnost, da posreduje; ob
naši lastni negotovosti, ali smo zaradi svoje številčne
majhnosti, brez slehernih izkušenj izvirajočih iz lastne
državnosti in ob nenaklonjenosti nekaterih naših sosedov, da
sploh obstajamo, sposobni imeti svojo državo, ki je ne bi
imeli s čem braniti. Je lastna država v takih razmerah
podvig, ki je proti zdravi pameti?! Je tej nalogi dorasel
parlament, sestavljen iz ljudi, ki večinoma nikoli niso
imeli priložnosti voditi javnih zadev, saj so bili dotlej od
tega večinoma odrinjeni in izločeni.
No, imeli pa so
neko navidez zanemarljivo prednost, ki se je končno in
neposredno izkazala kot odločilna: Absolutno predanost
ciljem in idealom, za katere so se borili še pred svojo
izvolitvijo v parlament, ko je bilo to prej nevarno kot
osebno koristno, ne za plačo ali kake pričakovane ugodnosti
ampak iz prepričanja, da delajo za dobro stvar, v katero
verjamejo, za katero so tudi vnaprej pripravljeni zastaviti
svoje napore in dobro ime. Cilj je bil visoko zastavljen,
vendar povsem jasen in skladen s pričakovanji. S tega vidika
tudi preprost. Z dobro mero sreče, predvsem pa z veliko
zalogo požrtvovalnosti, zdrave pameti, zavesti polne
odgovornosti pred skupnostjo in tudi pred samim seboj ter
poguma soočati se s tveganjem in nevarnostjo, tudi v celoti
dosežen.
Cilji in položaj, v katerem smo se danes
znašli, niso tako vzvišeni in morda tudi ne več dosegljivi,
kot je edinstvenost prvič v zgodovini doseči in ustvariti
svojo lastno državo. To je neponovljivo. Ni pa večno in samo
po sebi umljivo. Da se tudi zapraviti. Zgodovina je polna
primerov. Okolje, v katerem živimo, naravno in družbeno, je
neizprosno v svojih zahtevah živeti skladno z naravnimi in
družbenimi zakonitostmi. Če se od tega odvrnemo, se kazni ne
da uiti. Prilik za to je na vsakem koraku. Poleg tega je
položaj današnje družbe, naše kot tudi svetovne, bistveno
bolj zamotan (kompleksen). Težje se je znajti v vedno bolj
zamotanih odnosih, razvidnost med tem, kaj je prav in kaj
ni, ni vedno jasna že na prvi pogled,mnogi sicer
sprejemljivi cilji si pogosto nasprotujejo, še posebej pa
poti do njih. Izjemen tehnološki napredek, sam po sebi
izrazito koristen, je naše predstave o tem, kaj je za nas
resnično dobro in kaj so samo utvare, v veliki meri
zabrisal; mnoge vrednote, ki so v preteklosti ustvarjale
podlago za preživetje, so ob novem tehnološkem napredku
postale vprašljive glede svoje potrebnosti in smiselnosti;
ker je vrednostni svet notranje skladna in logično povezana
celota, se je zaradi tega v mnogočem zamajal ves sistem
vrednot.T.i. potrošniška družba kot nasledek tehnoloških
uspehov ni ekonomski problem proizvodnje in potrošnje ampak
problem vrednot. Ljudje se ne znajdejo ob vprašanju, kaj je
zanje resnično dobro in kaj ne, kaj naj ima prednost in zato
trajno vrednost. Govorimo o splošni krizi vrednot, ki se ne
odrazi na ekonomskem področju. Sedanja ekonomska kriza ni
posledica pomanjkanja materialnih dobrin. Proizvajamo celo
več, kot smo sposobni porabiti. Problem je v razdelitvi, kar
pa ni samo ekonomsko ampak prvenstveno moralno vprašanje.
Tudi sedanja svetovna finančna kriza ima korenine v moralnem
propadu, v pohlepu, ki nima in ne prizna meja. Še posebej je
ta vrednostna zmeda zameglila nekatera temeljna pojmovanja o
mestu človeka v svetu in njegovi vlogi. Če je komunizem
gradil samo na socialni naravi človeka, priznava sodobni
neoliberalizem samo človekovo individualnost. Oboje vodi v
slepo ulico. Ob veri v znanost, kateri človeštvo sicer
dolguje svoje sedanje blagostanje in upanje v bodočnost, se
je uveljavilo tudi zmotno prepričanje, da človekovemu umu ni
nič nedosegljivega, da spoznanje nima meja: res da večine
sveta ne poznamo, toda nič ni nespoznavnega. To daje človeku
neskončno zaupanje v samega sebe. Svetu lahko zavlada in si
ga podvrže. Ne rabi več nobenega boga. Njegovo mesto bo
prevzel kar sam. Edini malik, ki ga prizna, je družbena moč.
Nad naravo in nad družbo bo gospodoval tisti, ki ima največ
moči. Zato je temeljno gibalo družbenih odnosov tekmovanje
za družbeno moč,in to na vseh področjih, v politiki,
gospodarstvu, znanosti, oboroževanju. Nekatere rezultate že
poznamo. Dve svetovni vojni v enem samem stoletju. Ekonomski
kolonializem z vgrajenimi krizami. Morala ne predstavlja
nobenih zaprek. Poštenost naj bi bila znak pomanjkanja
zdrave pameti, varčnost znak pomanjkanja poguma, varčevanje
nezaupanje v moč finančne podjetnosti, denar se ne nalaga v
hranilnik pač pa v borzne špekulacije. Denar je treba
plemeniti.
Vse to ni samo naša zgodba. To je zgodba
sodobnega sveta, katerega del smo tudi mi. Svet, ki šele
išče samega sebe, svet, ki ga je človek sam ustvaril, pa se
v njem sam ne znajde. Zato pa se tudi soočamo z enakimi
problemi. Na žalost tudi z navideznimi rešitvami. Nasedamo
zapeljivim utvaram, da je vse slabo, kar je kot dobro
veljalo nekoč, da je treba biti moderen za vsako ceno.
Navidez naj bi imeli prav tisti, ki poudarjajo, da je pot do
uspeha vse prej kot trdo ustvarjalno delo. Uspeh človeku
zagotavlja moč, pot do nje pa je zmaga v tekmi z vsemi in na
slehernem področju, ob uporabi sredstev, ki niso podvržena
nobeni moralni kontroli. Bogastvo ni znak uspešnosti pri
delu, ampak dokaz večje sposobnosti dvigniti se nad vse
moralne ovire. Sodobni tajkun naj bil simbol te vrste
uspešnosti. Živimo samo enkrat, zato pa to življenje
izkoristimo do kraja. Ne zanima nas usoda naših potomcev, pa
tudi stari, ki so nam omogočili sedanje življenje, so samo
še breme, ki bi se ga bilo najbolje čim prej znebiti. Čeprav
vse to zveni navadnemu delovnemu človeku kot zgodba iz nekih
tujih nepoznanih krajev, je to svet, v katerem živimo tudi
mi sami, odločajo pa tisti, ki so v tej stalni in
neusmiljeni tekmi uspeli priti do vzvodov moči. Politika ni
več samo skrb za splošno blaginjo, ampak predvsem tekma za
družbeno moč. Politične stranke, skupaj s parlamentom so
izrazito orodje in področje te politične tekme. Ekonomsko
tekmovanje ni več samo tekmovanje v skrbi za materialno
blagostanje ampak tekma za družbeno moč. Več denarja, več
moči! Na čelu te sprevržene logike je kot žrtev država sama.
Njen proračun je evangelij te filozofije: ne živeti samo v
skladu s tistim, kar imaš in kar si ustvaril,ampak po
predstavah, kaj ti pritiče po zgrešenih predstavah o samem
sebi. Če zmanjka,boš pokril z zadolžitvijo. Kdaj in kje se
to neha?!
Če je vse to kot pravljica o zmajih in
hudobnih vilah, pa mora kot vsaka pravljica imeti tudi
srečen konec. Ali vsaj napoved. Zamotanost družbenih
problemov, s katerimi se sooča današnja družba,je
neprimerljivo večja od tiste,s katerimi smo se soočili ob
prehodu v parlamentarno demokracijo in ki se nam o njih niti
sanjalo ni. Vzvodi za rešitev pa so v načelu enaki:zelo
preprosti in hkrati visoko zahtevni. V parlament,na najvišja
mesta odločanja o družbenih zadevah, sodijo samo tisti: ki
imajo prepričanja, za katera so pripravljeni izpostaviti
svojo osebo; ki svojo vlogo na visokem mestu pojmujejo kot
službo skupni blaginji, ne kot plen, ki so si ga priborili;
ki so svoje osebne interese pripravljeni podrediti skupnim
družbenim interesom; ki so nosilci vrednot, na katerih
temelji sleherna zdrava družba.
|
|
|
