|
Miha Velkavrh |
Zakaj sem (p)ostal
panevropejec
Drugo leto bo že 20 let od našega delovanja. Dejavnost
društva ima po teh letih v družbi in tudi politiki določeno
težo, odmev in vpliv, kolikor ga lahko ima kot nestrankarsko
civilno družbeno gibanje. Seveda je to predvsem po zaslugi
dr. Franceta Bučarja, in gibanje je najbolj prepoznavno pod
njegovim imenom, saj je naš prof. v bistvu sinonim za
Slovensko panevropsko gibanje. Po drugi strani pa je
ugotoviti, da v širši javnosti ni posebno znano, predvsem pa
ne njegov namen in smisel delovanja. To posebej zato, ker je
bil eden naših osnovnih namenov ob ustanovitvi l. 1991
vključitev v Evropsko skupnost in, ko je bil cilj dosežen,
se postavljajo vprašanja, kakšen smisel pa naj ima takšno
gibanje sedaj.
Panevropska ideja temelji na
enakopravnosti vsakega naroda , svobodomiselnosti in
krščanstvu, to so tisti kot so si jih zamislili idejni
očetje združene Evrope. Panevropski znak je rdeči križ na
rumenem soncu. Rumena barva izraža svobodomiselnost in križ
krščanstvo.
Njen ustanovitelj Coudenhove – Kalergi je za
geslo novega gibanja izbral rek sv. Avguština: In
necessariis unitas, In dubiis libertas, in Omnibus caritas.
To je v temelju nasprotovalo totalitarnim režimom, tako
nacizmu kot komunizmu. Zato je morala ideja zamreti,
oživljena pa je bila šele po II svet. Vojni, pri nas pa po
demokratičnih spremembah. Tako kot je hkrati z rušenjem
komunizma, potekal tudi proces osamosvajanja narodov Srednje
in Vzhodne Evrope.
Kot rečeno je bilo Slovensko
panevropsko gibanje ustanovljeno oz. točno rečeno, oživljeno
l.1991. Ni samo naključje, da je nastalo v istem času kot
slovenska država . Tudi ni naključje, da je bil pobudnik naš
prof., eden najvidnejših tvorcev slovenske države. Danes
lahko rečemo, da je bila ena glavnih prelomnic na poti v
Evropo govor prof.Bučarja v Evropskem parlamentu v
Strasbourgu l. 1988, ko ga je podprl predsednik Mednarodne
Panevropske unije Otto von Habsburg, da smo Slovenci bili
vedno del Evrope. To je bilo preroško predvsem pa izredno
pogumno dejanje, saj je bil prof. takrat proglašen za
narodnega izdajalca, grozil pa mu je celo zapor. To se
prevečkrat pozablja, kot se danes pozablja in zamegljuje
slovenska osamosvojitev.
Panevropsko gibanje ima za
osnovno idejo enakopravnost narodov in v tem vidimo tudi mi
poroštvo za ohranitev naše samostojnosti. Opozarjalo pa je
tudi, da mora ustrezati temeljnim nacionalnim interesom.
Zato je opozarjalo tudi na pasti evropskega povezovanja, ne
na brezpogojno pristajanje na zahteve s strani evropskih
institucij. Zagovarjalo je narodno pripadnost kot temeljno
vrednoto, ker je človek najprej oseba in pripadnik svojega
naroda, nato šele evropejec. Opozarjali smo, da je ob
povezovanju v širše mednarodne skupnosti prav ohranjanje
različnosti odločilnega pomena. Glavna prednost Evrope je
bila kulturna različnost njenih narodov, ki je ustvarila
tisto duhovno moč, ki je narekovala stopnjo razvoja vsemu
ostalemu svetu. To pa je v nasprotju z globalizacijo, zato
smo bili označeni kot evroskeptiki in preživeli
nacionalisti, za nekatere pa kar ,da smo proti Evropi.
V
času pred referendumom za vstop v EU in NATO, ko je zlasti
proti vključitvi v NATO potekala široka kampanija, smo na
javnost naslovili deklaracijo »Zgodovinska priložnost« in
pozvali volivce, da glasujejo za vključitev v evropske
integracije. Vsebina poziva je bila, da gre za zgodovinsko
priložnost, da se vključimo v skupnost, kateri smo
zgodovinsko vedno pripadali in se v tem okviru tudi
izoblikovali kot narod in, da imamo enkratno priložnost, da
to skupnost tudi sooblikujemo.
Podpisali so jo praktično
vsi najvplivnejši ljudje v državi kot npr. takratna
predsednik Kučan in nadškof Rode. V ozračju, ko rezultat
referenduma vsaj za NATO, ni bil povsem gotov, je bil tak
pozivi javnosti, ki so ga na enem mestu podpisali ljudje
različnih prepričanj in, ki so sicer na povsem različnih
bregovih, zelo pomembno dejanje, za uspeh referenduma za
vstop v NATO pa morda celo bistveno. Velikokrat smo se
spraševali, kakšna bo naša vloga sedaj, ko smo dosegli cilj
in smo v Evropi in naš odgovor je bil, da je to predvsem
prizadevanje za ohranitev nacionalne identitete. A tudi
evropska ideja še zdaleč ni uresničena.
Zadnje volitve v
Evropski parlament so na novo razgrnile evropski politični,
kulturni in duhovni zemljevid. Zgovorna je že sama udeležba
na volitvah. Z nizkim komaj 28 % obiskom volitev je
Slovenija pristala poleg Slovaške, Litve, Poljske, Romunije
in Češke na dnu lestvice z volilno udeležbo. Višja udeležba
pomeni, da se članica čuti bližje ideji Evrope in kaže na
željo po ustvarjanju skupnega evropskega doma, nižja pomeni,
da Evropa zanjo ni privlačna in se čuti od nje oddaljeno.
Druščina držav, s katerimi se je Slovenija znašla na
repu nezainteresiranih za evropsko politiko, bi torej moral
spodbuditi temeljit razmislek, nas kot društvo, ki smo za
širitev panevropske ideje, pa še posebej.
Z državno
osamosvojitvijo smo se le vrnili tja, kamor sodimo in kjer
smo dejansko živeli v vsej svoji zgodovini. Če pa več kot
dve tretjini slovenskih državljanov Evrope ne čutita za svoj
drugi dom, je to več kot očitno dejstvo,da ne vemo kaj bi
počeli s to idejo. Imamo svojo državo, smo polnopravni člani
EU, v evropskem parlamentu govorimo slovensko, vključeni smo
v skupni monetarni prostor in Schengen, predsedovali smo EU.
Se zavedamo, da so to največji dosežki v slovenski
zgodovini, o katerih so naši predniki le sanjali? Z državno
osamosvojitvijo smo se vrnili tja, kamor sodimo in kjer smo
dejansko živeli v vsej svoji zgodovini. Naše mesto je v
Evropi a očitno je , da je bivanje v prejšnji državi pustilo
v nas sledi, ki nas oddaljujejo od našega tradicionalnega
kulturnega vzorca. Se po 20 letih vračamo tja od koder smo
prišli ?
Ob nedavni letalski nesreči pri Katynu, kjer je
Poljska izgubila politični vrh in po skoraj natanko 70 letih
,ko je izgubila svojo družbeno elito ,se poraja primerjava.
Evropski parlament je sprejel resolucijo o totalitarizmih,
pri nas tega nismo sposobni sprejeti v našem parlamentu. Se
zavedamo kaj pomeni, da je srbski parlament sprejel dokument
o Srebrenici, Putin pa se je priklonil žrtvam v Katynu. Od
takrat, ko je prišla na dan resnica o Katynu,to pa je vsaj
že 50 let, Poljaki vedo, da med Hitlerjem in Stalinom ni
nobene razlike, pri nas pa imenujemo mestno ulico po Titu,
predsednik države pa podeli najvišje državno odlikovanje
bivšemu šefu tajne policije, ki je kršila najbolj osnovne
človekove pravice. To je v temeljnem nasprotju z evropsko
idejo kot so si jo zamislili idejni očetje Evrope. Nič več
ni vredno in sveto kot, da sta norčevanje in cinizem
samoumevna.
Morda je res, da večina tega iz
različnih razlogov niti ne opazi, ker se ukvarja z
eksistenčnimi problemi, ker vlada nezainteresiranost, ker je
evropska birokracija oddaljena od problemov malih ljudi itd.
Zgodila se je še finančna kriza in nato kriza realnega
sektorja, ta pa vodi v socialno. V težavah ni le Grčija,
pred podobno situacijo je Španija, Irska, Portugalska,
Italija. Vendar je ta kriza še hujša kot se zdi na prvi
pogled. Tudi ne gre le za krizo vrednot, ampak tudi za
spoznanje, da tako ne more več naprej, ker sta človek in
svet omejena. Zamajali so se temelji, nihče ne ve koliko
časa bo trajala ta kriza, predvsem pa si nihče ne upa
napovedovati kaj bo potem.
Ekonomska znanost temelji na
tem, da je potrebna nenehna gospodarska rast. Če je Evropa
želela biti konkurenčna se je morala povezovati in preseči
razdrobljenost in interese posameznih držav, kar je v
preteklosti pripeljalo do dveh svetovnih vojn. Posledica
tega je proces globalizacije. Oblikoval se je enotni
gospodarski prostor s poenotenimi pravili ravnanja. Na
svetovnem trgu vladajo multinacionalke, ki delujejo izven
suverenosti nacionalnih držav, izključno na zakonitostih
kapitala, ki ne pozna meja. Vendar globalizacija, ki
odpravlja sleherno drugačnost in individualnost je ravno
tisto kar najbolj ogroža Evropo, ki se je oblikovala kot
individualnost kultur in posameznih narodov.
Globalizacija pa je ustvarila tudi novo kulturo
potrošništva. Če hočemo nenehno večati gospodarsko rast
moramo porabništvo vzdrževati. Več trošiti pomeni več
denarja, več denarja pa pomeni več delati.
Svet seje
znašel v začaranem krogu, porabništvo je postalo samo sebi
namen: imeti je postalo nadomestilo za biti, to pa ima za
posledico čustveno in duhovno obubožanost.
To pa ogroža
ne le Evropo ampak zahodno civilizacijo. V zgodovini vsake
civilizacije so bili barbari predvsem mrhovinarji,ki so
dokončali od notranje bolezni že povsem oslabljeno
civilizirano žival, pravi Boštjan M. Zupančič v svoji knjigi
Prva od suhih krav. Temu smo že priče. Ni treba pomisliti
sam na razne fundamentaliste, islamske skrajneže itd.,
dovolj je pomisliti na posledice prostega pretoka ljudi, kot
enega od dosežkov evropskega povezovanja in s tem problem
priseljencev.T. i. primitivni narodi prinašajo s seboj drugo
kulturo, katere značilnost je tudi velika rodnost.
Zasledil sem primer Fidžija otoške države v Tihem oceanu, 3
ure leta iz mesta Bribane v Avstraliji. To je bila angleška
kolonija in Angleži so omogočili veliko priseljevanje
Indijcev, ki so postali večina, domorodci pa manjšina. V
demokraciji na volitvah odloča večina, kar lahko popolnoma
spremeni podobo dežele.
Vendar ni treba tako daleč. Naš
član Božidar Kavčič iz vasi Soča v zgornjem Posočju je zbral
statistične podatke o številu prebivalcev v tej vasi. Leta
1961 jih je bilo 356,
l. 1981 209, letos pa le še 113.
Štirirazredno podružnično šolo v Soči obiskuje 6 otrok,
letos pa se veselijo novega prvošolčka. Ne gre le za
demografsko katastrofo, ampak za problem naselitvenega
prostora, ki je eden najpomembnejših elementov naroda in
pogoj za državnost. Prišli bodo drugi, ki bodo spremenilo
podobo dežele.
Svet je naveličan naukov, sistemov in
strankarske politike.
Brez sodelovanja v stranki ni
mogoča udeležba v političnem življenju. Ker stranka
funkcionira tako,da se mora član podrediti njenim pravilom
in spoštovati strankarsko disciplino, je to odbojno za ljudi
s samostojnim mišljenjem. Zato so iz družbenega dogajanja
izločeni tisti,ki bi lahko največ prispevali k reševanju
njenih problemov. Naš prispevek je lahko zato ravno v tem, v
vključitvi Panevropskega gibanja kot civilne družbe v
zakonodajno in izvršilno oblast neodvisno, nestrankarsko.
Ta logika je obrnjena od običajne strankarske logike.
Svet se ne spreminja na hitro, od zunaj ampak od znotraj in
počasi. Na ta način se je zrušil rimski imperij in tudi
komunizem in se bo tudi EU, če ne bo upoštevala temeljnih
vrednot, kot so si jih zamislili idejni očetje združene
Evrope, ki so tudi krščanske korenine. Tako je tudi z našo
idejo, ki bo rasla, če vanjo verjamemo, zagovarja pa jo
lahko le človek s samostojnim mišljenjem.
Slovensko
Panevropsko gibanje mora ostati zvesto svojim temeljnim
načelom: svetovnonazorsko odprto, pluralno in
nadstrankarsko.
Treba pa je vedeti, da v vsaki obliki
združevanja tudi v t. i. imenovanih neformalnih skupinah,
obstajajo povezave, ki na koncu vplivajo na delovanje
združbe. Številna civilno družbena gibanja niso niti
opazila, da so si jih postopoma podredile bolje organizirane
skupine, saj se neizkušeni posamezniki niso znali upreti.
Zato tudi take neformalne skupine niso imune pred sovražnimi
prevzemi. Pojem nadstrankarstva je zato potrebno jemati z
distanco, saj lahko v resnici zgolj prikriva nevidni vpliv
drugih.
Kot ni popolnoma svobodnega in neodvisnega
posameznika tudi ni neodvisnega civilnega gibanja. Ideologi
interneta so mislili, da je internet izpolnil stare sanje
alternativnih družbenih gibanj, da bo ustvaril družbo brez
strukture in hierarhije, v kateri lahko sodeluje vsak. Potem
se je pokazalo, da so od zadaj začele vplivati neformalne
avtoritete in, da je to v bistvu zelo dobra krinka za
uveljavljanje njihovih političnih in drugačnih interesov.
Navzven imamo idejo neformalnosti, ki poskrbi , da njihova
dejanska moč in vpliv ostajata nevidna. Pred takim težnjami
sovražnega prevzema tudi mi nismo izvzeti. Pri tem pomislimo
samo na odnos Mednarodne panevropske unije do slovenskega
panevropskega gibanja zadnje čase in, ki se je najbolj
pokazal glede odnosov s Hrvaško.
Kot rečeno,
popolnoma neodvisen in svoboden posameznik je ideal, h
kateremu človek teži in kot tak neuresničljiv, a človek mora
k idealu težiti.
Zato pa mora biti poudarek na neodvisnem
in svobodnem posamezniku, ker na koncu ostaja dejstvo, da je
le človek s samostojnim mišljenjem, svoboden in odgovoren
posameznik, ki črpa iz sebe oz. kot temu rečemo osebnost,
edini porok za preživetje posameznika in naroda. V
prispodobi se reče, človek lahko piše le z desno ali levo,
sam pa bi si želel, da ne bi zavili ne preveč na levo in ne
preveč na desno in da bi bila naša dejanja v slovenskem
prostoru tudi razumljena tako, saj bomo le tako lahko
nagovorili najširši krog različnih ljudi, kot ob že
omenjenem referendumu leta 2003.
Nagovorili ne le za
evropsko idejo, ampak tudi za slovensko državo, ki jo bomo
zapravili, če bo šlo tako naprej. Boštjan M. Zupančič je v
omenjeni knjigi zapisal, na koncu pridejo barbari, le
barbarov ni od nikoder. Ampak če smo malo bolj pozorni, se
že sliši topot kopit…
Ljubljana, 10.5.2010
Miha Velkavrh
|
|
|
