|
PANEVROPSKA mladina v ANDECHSU |
Poročilo
Slovenska panevropska mladina se je med 5. in 6.
aprilom udeležila že 29. kongresa andeških »evropskih dni«,
ki so se tudi tokrat tradicionalno odvijali v samostanu v
Andechsu (Nemčija). Glavni namen srečanja z naslovom »kultura
gradi državo – kultura gradi Evropo« je bil izpostaviti
kulturo kot temelj združene Evrope oz. kot »dušo« evropske
družbe. Različni govorci so se znotraj tega posvetili
vidikom, kot so: politična kultura v Evropi, Evropa kot
kulturni projekt ter vprašanje združene Evrope kot družbe z
lastno kulturo (ali zgolj lastno umetnostjo?).
Politično kulturo v Evropi – v smislu politične tradicije,
političnega obnašanja ter vzpostavljenih političnih
institucij – lahko vidimo kot gonilno silo evropskega
združevanja na eni strani, ter glavno oviro na drugi. Pri
tem je pomembno kako besedo kultura interpretiramo. Različni
nacionalni sistemi jo razumejo oz. interpretirajo različno.
Tako naj bi bilo npr. tisto, kar je v nemščini poimenovano z
besedno zvezo visoka kultura, v francoščini poimenovano z
besedo civilizacija.
Kot ovira k evropski integraciji se politična kultura v
Evropi kaže predvsem v naslednjih oblikah: nasprotjih med
različnimi vizijami politične ureditve Evrope oz. trenjih
med t.i. suverenisti (intergovernmentalisti), ki v ospredje
še vedno postavljajo vlogo in interes nacionalnih držav, ter
evropskimi nadnacionalisti (federalisti), katerih
razmišljanje in volja segata preko okvirjev nacionalnih
držav. Naslednji problem je interes politikov, ki naj bi bil
usmerjen zgolj v zmago na volitvah in pogosto vodi v
evroskepticizem. Prav tako je problematična ignoranca
politikov in novinarjev do evropskih zadev in pa sama narava
družbe. Ljudje naj bi bili namreč nagnjeni k temu, da za
težave v lastnih državah vedno krivijo »Bruselj«, v primeru,
da jim gre dobro, pa spremembe pogosto niso zaželene (v tem
primeru tudi globlja integracija Evrope ne). Prav tako
problem še vedno predstavlja preskopo poznavanje drug
drugega znotraj Evrope, delitev na vzhodno in zahodno Evropo,
ki je kljub (do)končni odstranitvi fizičnih ovir, v glavah
ljudi še vedno prisotna, občutek podrejenosti
francosko-nemški dominaciji ter problem različnih navad v
praksi oz. praktičnem sodelovanju evropskih državljanov (npr.
pri pisanju prijav ali poročil). Napredek k globlji
integraciji pa lahko v kontekstu politične kulture vidimo
pri učinku socializacije, ki ga ima delo znotraj različnih
evropskih institucij na evropske voditelje, v izboljšanju
ekonomskega in socialnega položaja evropskih državljanov ter
povečanju možnosti potovanj in študija v drugih državah
znotraj Evrope, ki vodi v medsebojno (s)poznavanje ljudi
znotraj Evrope ter lažje medsebojno razumevanje.
O Evropi lahko govorimo tudi kot o kulturnem projektu. Pri
tem igrajo še posebej pomembno vlogo pretekla izkustva,
interpretacija dogodkov in vizija o prihodnosti. Izkušnje in
zgodovino je namreč vedno potrebno osmisliti in pri tem
paziti, na kakšen način dogodke interpretiramo oz. kakšen
učinek bo imela določena interpretacija na dojemanje
sedanjosti in prihodnosti. Na zapuščini preteklih grozot
lahko vedno gradimo boljšo prihodnost, ali pa na drugi
strani ves trud kaj hitro zapeljemo v negativno smer.
Evropska kultura pomeni zato tudi svojevrstno odgovornost,
trud za svobodo. V tem smislu morami biti hvaležni Združenim
državam Amerike, da so med drugo svetovno vojno in po njej
verjele, da se Evropa lahko reši izpod jarma totalitarizmov
in negativnih nacionalističnih čustev ter vanjo (nazaj)
spravili demokracijo.
Evropa naj bi bila predvsem skupnost vrednot, pri čemer
igrajo pomembno vlogo krščanska socialna načela (npr.
solidarnost, ljubezen do bližnjega, subsidiarnost). Da je
kultura močan faktor pri izgradnji neke družbe priča tudi
stavek očeta evropskih integracij, Jeana Monneta: »Če bi še
enkrat delal Evropo bi začel pri kulturi in ne gospodarstvu«.
Prav tako je pomembno dejstvo, da kultura temelji na
domovini (odnosu pripadnosti, ki jo čuti posameznik do nje).
Svojo kulturo začnemo ponavadi ceniti šele, ko pridemo v
stik z drugimi (kulturami). Kultura zatorej tako kot »svež
zrak« vedno pomaga pri iskanju identitete in pripadnosti in
je, če citiram Thomasa Goppela, »idealna kombinacija
vprašanja in odgovora«. Zatorej je zaskrbljujoče opažanje
govorca, da gre kultura dialoga danes vse bolj v smer
monologa. Pri izgradnji Evrope je potrebno upoštevati
različnost; šele če se bomo med seboj spoštovali, bo dobilo
združevanje Evrope svoje (pravi) smisel.
Evropa naj bi kot družba z neko lastno kulturo začela
obstajati že veliko preden so se začele v evropskem prostoru
oblikovati prve nacionalne države. Prav slednje bi moralo
biti še posebej upoštevano v kontekstu današnjega 'iskanja'
skupne evropske identitete ter na splošno pri določanju
globljih duhovnih temeljev Evrope. Pri tem se postavlja
vprašanje, ali Evropa danes sploh ima lastno kulturo (dušo)?
Le s slednjo lahko združena Evropa šele zares zaživi.
Zatorej je naloga vseh nas Evropejcev, da tako na ravni
političnih skupnosti, kot znotraj družin oz. lokalnih
skupnosti gradimo in (naprej) razvijamo to skupno evropsko
kulturo.
Nataša Sbrizaj
Fotogalerija
|
|
