|
POROČILO IZ BRUSLJA |
Poročilo iz Bruslja
Študenti podiplomskega študija smeri svetovne, ameriške
in nemške študije, katerih nosilec je red. prof. dr. Bogomil
Ferfila, ter študenti dodiplomskega študija smo imeli od 4.
do 11. decembra 2009 strokovno, ekskurzijo v Bruselj. Namen
te, lahko bi rekel vsebinsko panevropske, ekskurzije je bil
spoznati se z delovanjem evropskih institucij (Evropski
parlament in Evropska komisija), Stalnega predstavništva
Republike Slovenije pri Evropski uniji, NATO
(Severnoatlantski pakt – North Atlantic Treaty Organization)
ter Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja
(SGRZ).
Na stalnem predstavništvu Republike Slovenije
pri Evropski uniji smo imeli organizirani dve predavanji.
Prvo predavanje je imela Maja Kocijančič, tiskovna
predstavnica stalnega predstavništva, drugo predavanje pa
Andrej Grošelj, vodja enote za pravosodje, notranje zadeve
in pravna vprašanja ter svetovalec za policijsko
sodelovanje, terorizem in organiziran kriminal. Maja nam je
predstavila organizacijo stalnega predstavništva, prednostne
naloge in aktualne evropske zadeve, s katerimi se ukvarja
stalno predstavništvo. Namen stalnega predstavništva je
predstavljati in zastopati slovenske interese v Evropski
uniji. V naslednjih letih se pričakuje, da bosta stalno
predstavništvo in slovensko veleposlaništvo združena v istih
prostorih, kar bo odpravilo nekatere logistične ovire. Na
stalnem predstavništvu je zaposlenih okoli 70 ljudi.
Slovenija ima v tujini okoli 50 predstavništev. Pomembno je
vedeti, da v državi, kjer Slovenija nima veleposlaništva, se
lahko državljan Republike Slovenije za pomoč obrne na katero
koli veleposlaništvo države članice Evropske unije. Maja je
prav tako pohvalila Slovenijo za to, da smo dobili v
Slovenijo sedež prve evropske agencije ACER (Agency for the
Cooperation of Energy Regulators). Glavne prioritete
Slovenije v Evropski uniji so tri: zunanja politika
(vključitev Zahodnega Balkana v Evropsko unijo – trenutno
zelo aktualna vizumska politika), gospodarstvo (aktivno
iskanje priložnosti za slovenska podjetja v Evropski uniji –
tudi preko lobističnih skupin, ki v ta namen delujejo v
Bruslju) ter promet (razbremenitev cestnega križa in
posodobitev železniške infrastrukture). Andrej Grošelj nam
je več povedal o svojem področju delovanja, s čim se
ukvarja, s katerimi agencijami sodelujejo (Europol,
Eurojust) ter katere pobude za spremembo zakonodaje
predlagajo s tega področja. Mimogrede je enako kot Maja
izpostavil pridobitev sedeža ACER v Sloveniji ter povedal,
da se je Slovenija prav tako borila za sedež azilnega
podpornega urada, ki pa je na koncu pristal na Malti.
Izpostavil je, da je Slovenija na tem področju zelo uspešna,
saj ima marsikatere izkušnje na področju organiziranega
kriminala in čezmejnega policijskega sodelovanja, saj ima
Slovenija glede tega področja v evropskem merilu zelo
geostrateško lego in vse poti vodijo preko Slovenije.
Grošelj nam je povedal, da si prizadevajo ustvariti širšo
evropsko bazo podatkov o pravosodju, policiji, organiziranem
kriminalu in terorizmu. V ta namen je bilo sprejetih že
veliko sporazumov in programov (npr. Stockholmski program in
Haaški program). Ravno sedaj se v Španiji pripravlja
naslednji podoben dokument, za katerega je Slovenija precej
zaslužna.
V Evropski komisiji nam je Urška Grahek
predavala o ustroju Evropske unije po Lizbonski pogodbi.
Lizbonska pogodba je v veljavo stopila 1. decembra 2009 in
prinaša korenite spremembe na institucionalnem področju,
področju skupne zunanje politike, področju človekovih pravic
in mnogih drugih področjih. Največje spremembe so zagotovo
na institucionalnem področju, saj smo z uvedbo Lizbonske
pogodbe dobili stalnega predstavnika Evropskega sveta, t. i.
predsednika Evropske unije (to je Belgijec Hermann van
Rompuy). Prav tako smo dobili visokega predstavnika Evropske
unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (to je
Britanka Catherine Ashton), ki je hkrati podpredsednik
Evropske komisije. Evropski parlament se bo iz sedanjih 736
poslancev razširil na 754, kar pomeni, da bo Slovenija imela
sedaj v Evropskem parlamentu enega poslanca več (skupaj 8),
Nemčija pa kot največja država tri predstavnike manj (96).
Pomembna pridobitev za Evropsko unijo je status pravne
osebe, s čimer bo lahko sedaj sklepala pogodbe v imenu držav
Evropske unije. Lizbonska pogodba prav tako ukinja z
Maastrichtsko pogodbo ustvarjeno tristebrno strukturo.
Postopek odločanja bo sedaj v večini primerov s
kvalificirano večino, namesto s soglasjem, kar bo odločitvam
dalo večjo legitimiteto in kredibilnost. T. i. dvojna
legitimnost pomeni, da bo odločitev sprejeta v primeru, da
bo 55 % držav članic, ki predstavljajo najmanj 65 %
prebivalcev Evropske unije, predlagalo pravni akt. Ideja o
65 % je ideja bivšega predsednika Evropske komisije
Valeryija Giscard D’Esteinga. Nacionalni parlamenti imajo po
Lizbonski pogodbi prav tako večjo moč, saj imajo, kot je
povedala Urška Grahek, možnost t. i. »yellow in orange
card«. To pomeni, da lahko državi ustavi postopek
sprejemanja zakona, nakar mora Evropska komisija predlagati
nov zakon. Prav tako lahko pobudo za sprejem novega zakona
predlagajo državljani po ključu, da 1 milijon prebivalcev iz
več držav predlaga zakon. V Lizbonsko pogodbo je vključena
Listina človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je s
tem postala pravno zavezujoč dokument za države članice.
Christiane Kirschbaum je govorila o širitveni politiki
Evropske politike. Njen energičen, prepričljiv in vsebinsko
zanimiv nastop je pritegnil našo pozornost. Začela je s
pogoji za širitev, ki jih mora izpolnjevati vsaka država, ki
hoče postati članica ekskluzivnega evropskega kluba. Ti
pogoji se imenujejo Københavenski kriteriji in jih delimo
na: politične (demokracija, vladavina prava, človekove
pravice, pravice manjšin), ekonomske (funkcionalen in
stabilen gospodarski trg) ter voljnost in sposobnost
spoštovati evropsko pravo (t. i. acquis communautaire).
Kirschbaumova je povedala, da je Evropski komisiji, ki
zaslišuje nove kandidatke, v veselje, če se nova članica ne
strinja z vsem, kar Evropska komisija razume kot priložnost
za izboljšanje tega področja. Takšen je primer medijske
politike na Češkem, ko država ni imela denarja, da bi
zagotovila vsaj 15 % predvajanje evropskih vsebin na
nacionalnih radijskih in televizijskih postajah. Vzrok je
bil v denarju, saj češka ni imela dovolj državnih sredstev,
da bi zagotovila 15 % kvoto; kajti evropski filmi so po
navadi dražji in manj privlačni za gledalce kot pa
hollywoodski. To medijsko pobudo je dala Francija, ki je s
tem hotela zmanjšati vpliv Združenih držav Amerike. Pri
širitvi je izpostavila problem blokad in se pri tem
dotaknila mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško. Na moj
komentar, da je Italija pri vstopanju Slovenije v Evropsko
unijo še huje blokirala Slovenijo (kot je Slovenija Hrvaško)
in pri tem celo izsilila t. i. Španski kompromis, je
odgovorila, da je bila žal Italija močnejša država in država
ustanoviteljica Evropske skupnosti. S tem je jasno povedala,
da v Evropski uniji vlada načelo realpolitik in načelo
ekskluzivnosti (tiste države, ki so bile ustanoviteljice
Evropske skupnosti). Naslednje predavanje je bilo posvečeno
komunikacijski politiki Evropske unije, kjer nam je Marc
Taquet Graziani predaval o problemih, ki se pojavljajo pri
komunikaciji z državljani. Najbolj so se komunikacijske
težave odrazile na primeru treh negativnih referendumih
(Francija, Nizozemska in Irska). Evropska unija se trudi kar
se da najbolje biti v stiku z državljani, zato tudi nekakšen
slogan »as closely as possible to citizen«. Taquet Grazini
je predstavil delovne programe na komunikacijskem področju
za leta 2008, 2009 in 2010. Delovni program je iz leta v
leto ožji, saj je pomembno se osredotočiti na ozko, vendar
za Evropsko unijo esencialno politiko. Tako so bile
prioritete v letu 2008 naslednje: Lizbonska pogodba,
energija in klimatske spremembe, migracije, rast in
zaposlovanje, proračunski pregled, vloga EU v svetu,
socialna politika (the social reality stocktaking) ter
medkulturni dialog. Za leto 2009 so prioritete naslednje:
padec železne zavese, evropske volitve, energija in
klimatske spremembe, vloga EU v svetu, rast in zaposlovanje
ter prihodnost Evrope za državljane. Pri slednji prioriteti
je Taquet Grazini navedel zanimivo dejstvo, da bo v
projekciji za leto 2050 50 milijonov ljudi manj v Evropski
uniji. Če pa bi zaprli vse meje pa bi jih bilo 110 milijonov
manj. Dalje ni hotel špekulirati s posledicami, saj so več
kot očitne. Prioritete za leto 2010 pa so že zgolj tri, in
sicer: ekonomsko okrevanje, nova pogodba za Evropo ter
naravna klima in energija. Mary Teresa Moran nam je
predavala o zunanjih odnosih Evropske unije. Najprej je
razložila razliko med zunanjo politiko in zunanjimi odnosi.
Glavne teme, na katere se je osredotočila so bile klimatske
spremembe, evropska energetska politika, migracije in
evropska sosedska politika. Moranova je spregovorila o
aktivnih zunanjih dejavnostih Evropske unije ter tako
navedla primer operacij Althea, EULex, Iraq Policy Training
ter misije v Kongu in Čadu. Da Evropska unija igra pomembno
vlogo v svetu dokazujejo tudi prizadevanja Afriške unije, da
bi postala institucionalno enak akter kot Evropska unija.
Zanimivo je dejstvo, da bodo v prihodnosti ustanovili nov
komisariat, ki bo skrbel za področje kriznega upravljanja
(Commissionner for Crises). Ta nova služba je realen odziv
na dogajanje v mednarodni skupnosti, saj je v svetu vedno
več kriz, s katerimi se bo morala soočiti tudi Evropska
unija. Vendar z zunanjim delovanjem Evropske unije bo le-ta
potrebovala tudi lastne vojaške sile, za kar mora sedaj
zaprositi Nato, saj lastnih sil nima. Zadnje predavanje je
imel Steven Joseph, ki je govoril o možnosti zaposlitve v
institucijah Evropske unije. Namen predstavitve je bil
predstaviti pot od prijave na razpis do začetka nastopa
službe in napredovanja. V institucijah Evropske unije je
zaposlenih približno 40.000 uradnikov. V institucijah
Evropske unije se zaposluje vedno več žensk, kar je glede na
demografski trend normalen pojav. Joseph je poudaril
pomembnost programa EPSO (European Personnel Selection
Office) in razložil postopek za izbor kandidatov v tem
programu. Od 350.000 kandidatov, ki se prijavijo na razpis
EPSO jih 13.200 uspešno prestane prvi preizkus, 9.230 pa jih
rekrutirajo. To pomeni, da je konkurenca neusmiljena in
selekcija velika. Joseph je poudaril, da bo v prihodnosti
vedno večja in hujša konkurenca. V institucijah Evropske
unije delajo ljudje različnega profila (pravniki,
ekonomisti, družboslovci, jezikoslovci, filozofi,
humanisti…). Kar zadeva jezikov, mora vsak uradnik znati
najmanj dva uradna jezika; poleg materinega še en tuj jezik
(angleščina, nemščina ali francoščina). Največ je v uporabi
angleščina, potem francoščina in nato nemščina.
V
Evropskem parlamentu nas je sprejel Rok Koželj. Najprej nam
je na kratko predstavil delovanje Evropskega parlamenta.
Nato nas je s svojim obiskom in pozdravnim govorom počastil
slovenski evroposlanec Zoran Thaler. V zelo sproščenem
vzdušju nam je opisal njegovo delo, na katerih področjih
deluje, kako poteka delovni dan ter kakšno je njegovo
življenje. Osebno me je zanimalo, kako lahko slovenski
evroposlanci zastopajo slovenske interese nasproti velikim
evropskih državam kot je npr. Nemčija. Evroposlanci v prvi
vrsti zastopajo interese političnih skupin, v katerih
delujejo. Sicer se vsi skupaj dobijo ob kakšni kavi in se
pogovorijo, vendar to ni njihova primarna naloga v Evropskem
parlamentu, da zastopajo interese svoje države. Za to je
pristojen Svet Evropske unije oziroma Svet ministrov, kjer
posamezni ministri držav članic zastopajo njene vitalne
državne interese.
Obiskali smo tudi SGRZ, kjer nas
je sprejel dr. Boris Cizelj, vodja SGRZ. Dr. Cizelj nam je
predstavil delovanje pisarne ter delovno področje. Primarno
delo SGRZ je lobiranje in prijavljanje projektov, enako
pomembno pa predstavljajo in promovirajo Slovenijo. Dr.
Cizelj je predstavil formalne funkcije SGRZ: servisiranje
članov z informacijami, komentiranje ključnih dogodkov
Evropske unije, informiranje o razpisih in opozarjanje na
konference, seminarje, okrogle mize ter izide novih knjig. V
Bruslju obstajajo tri lobistične pisarne. SGRZ je nastala
leta 1999 z združitvijo in interesov Ministrstva za visoko
šolstvo, znanost in tehnologijo, Ministrstva za kmetijstvo
in Gospodarske zbornice. Idejna vodja je bila dr. Verica
Trstenjak. Njihovo glavno vodilo je vztrajati pri razpisih,
ne glede na to, da nekaj razpisov ni bilo uspešnih. Če hoče
stranka prijaviti projekt, mora imeti zelo dobro izdelano
projektno idejo in sam projekt. Projekti pokrivajo različna
področja, od znanosti, raziskovanja, gospodarstva, prometne
infrastrukture, telekomunikacij idr. Projekti trajajo
približno 1 do 3 let, v povprečju leto in pol do dveh let.
Vrednost projektov se giblje med 100.000 € in 60.000.000 €.
V Evropski uniji deluje 2.000 do 3.000 lobističnih
organizacij, ki skupaj štejejo približno 16.000 lobistov.
SGRZ je prav tako pobudnik ustanovitve EREF (Evropski
regionalni ekonomski forum).
Zadnja institucija,
kjer smo imeli predavanje, je bil Nato. V Natu smo imeli
predviden ogled in predavanje na temo Nato in Afganistan.
Prvo predavanje so imeli predstavniki slovenske misije pri
Natu. Govorili so o strukturi Nata, ki se deli na tri
oddelke: političnega (predstavniki Ministrstva za zunanje
zadeve), obrambnega (predstavniki Ministrstva za obrambo) in
vojaškega (vojaški strokovnjaki). Način odločanja v Natu je
vedno s soglasjem. V Natu veljajo nekatera nepisana pravila,
ki se jih strogo držijo: generalni sekretar Nata je
Evropejec, poveljnik Natovih sil pa Američan. Da je
poveljnik Natovih sil Američan ni naključje iz dveh
razlogov: prvi je ta, da Združene države Amerike prispevajo
največ vojakov, zato imajo tudi pravico upravljati
vojaško-strateške cilje, drugi razlog pa je, da v Združenih
državah Amerike velja zakon, da nihče ne sme poveljevati
ameriški vojski kot zgolj in samo državljan ZDA. Če hoče
katera država postati država članica Nata, mora iti skozi t.
i. »membership action plan«; v tej fazi je trenutno Črna
Gora. Kar zadeva situacije v Afganistanu, je tam trenutno
prisotnih 43 držav. Južna Koreja bo kmalu uradno postala
»state contributer« v Afganistanu. Če hoče Nato doseči mir v
Afganistanu, je izrednega pomena, da zelo dobro sodeluje z
Rusijo, saj ima Rusija na tem področju nekatere prednosti in
izkušnje iz zgodovine. Kar zadeva odnosov med Natom in
Rusijo, se po lanski vojni v Gruziji odnosi izboljšujejo.
Nato in Rusija imata sicer redna mesečna srečanja, kjer se
dogovarjajo, usklajujejo in izmenjavajo informacije glede
aktualnosti v Natu in Rusiji. Nato se trudi vzdrževati z
Rusijo dobre odnose, čeprav je v ruski obrambi strategiji
zapisano, da Nato Rusiji predstavlja nasprotnika. Govorniki
so povedali tudi, kakšni so odnosi med Natom in državami
Zahodnega Balkana. Srbija ni čisto pripravljena stopiti v
zvezo, saj ima negativne izkušnje iz preteklosti, ko je Nato
napadel Srbijo. Na tem mestu me je zanimalo, ali tudi Rusija
vpliva na srbske odločitve glede vstopa Srbije v Natu.
Odgovor je bil negativen, da Rusija nima posebnega vpliva na
srbske odločitve in da na srbsko odločitev najbolj vplivajo
negativne izkušnje z Natom iz preteklosti. Velik poudarek so
govorniki dali tudi na nov strateški program Nata, ki ga
le-ta za uspešno nadaljevanje svoje misije nujno potrebuje.
Slovenski vojaški strokovnjak je namenil nekaj besed t. i.
»Air policing« in opisal razliko med regenerate in air
policing. Regenerate pomeni, da lahko vojska napade civilne
objekte za preprečitev hujših posledic za prebivalstvo (npr.
da lahko vojaško letalo sestreli civilno letalo, če ta
predstavlja kakršnokoli nevarnost za civilno prebivalstvo –
možnost terorističnega napada). To področje se v Sloveniji
razvija zelo počasi. Air policing pa pomeni upravljanje
zračnih sil in letalskega vojaškega prometa, kar je v vseh
državah članicah Nata dobro razvito.
Dejan Hribar
Fotogalerija...
|
|
|
