KONTAKT 
Slovensko panevropsko gibanje
Prešernov trg 2
1000 Ljubljana
Slovenija

Predsednik:
Mag. Laris Gaiser

Tel: +386(0)1 251 05 59
Fax: +386(0)1 421 06 49
E-pošta: info@panevropa.si

Uradne ure:
ponedeljek 18.00 – 20.00

Pišite nam!

Pristopna izjava

International Paneuropean Union
  

 

SLOVENSKO PANEVROPSKO GIBANJE
IN NECESSARIIS UNITAS | IN DUBIIS LIBERTAS | IN OMNIBUS CARITAS
UVODNI GOVOR MAG. ZLATKA MIKULIČA  NA OBČNEM ZBORU SLOVENSKEGA PANEVROPSKEGA GIBANJA  (19.5.2012)
Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, dragi panevropski prijatelji!  

Odpiram letošnji občni zbor Slovenskega panevropskega gibanja – SPG. Prvič v dvajsetletni zgodovini SPG, danes ni med nami našega predsednika prof. dr. Franceta Bučarja. Predsednik se zaradi zdravstvenih razlogov ne more udeležiti današnjega srečanja, je pa na nas naslovil prijateljsko pozdravno pismo. Pismo bo pozneje prebral naš član dr. Viljem Kovač, ter našemu predsedniku zaželel čimprejšnjo vrnitev v naše vrste.  

Današnji občni zbor bi moral odpreti predsednik prof. dr. France Bučar. Nastalo zagato je Upravni odbor rešil tako, da me je kot ustanovnega in najstarejšega člana SPG pooblastil za vodenje uvodnega dela. Za izkazano veliko čast se zahvaljujem.  

Letošnje srečanje je posebno iz več razlogov: kot rečeno, prvič ni med nami našega predsednika, drugič danes bomo izvolili novo vodstvo in pomembne naloge zaupali najmlajši generaciji naših članov, ter tretjič – najpomembneje, danes se Evropa, Slovenija in panevropsko gibanje soočajo z največjimi izzivi v času dvajsetletnega obstoja naše samostojne države.  

Vtis je, kot da se evropske in slovenske politične elite sploh ne zavedajo prelomnosti sedanjega časa in globine sedanje vse evropske krize, ki ni samo finančna, krize ki lahko nekontrolirano eskalira v konflikte najhujših razsežnosti. Danes je usodno obdobje za ves svet, še posebej za Evropo, kjer so v prejšnjem stoletju vzplamtele najhujše svetovne vojne. Danes smo v podobni situaciji, če še ne slabši, kot v času ustanovitve Panevropskega gibanja pred devetdesetimi leti. Na današnje izzive se moramo panevropejci aktivno odzvati.  

Pred dvajsetimi leti je svet padel iz tečajev, in si še do danes ni opomogel. Ob Božiču leta 1991 je razpadla Sovjetska zveza, kar je pomenilo konec hladne vojne, ki jo imajo za Tretjo svetovno vojno. Razpad zadnjega večnacionalnega velikega imperija današnje dobe je bil obenem zadnje dejanje Prve svetovne vojne, najhujše morije na evropskih tleh.  

Leta 1991 je bilo posejano tudi seme novega konflikta med »velikimi« državami v Evropi. Z osamosvojitvijo Slovenije je začela razpadati Jugoslavija, eden od pomembnih členov versajske ureditve. Ta ureditev je bila, navkljub evropskemu združevanju in aktivni vlogi ZDA, še vedno temelj odnosov med največjimi državami Evrope. Tedaj je Francois Mitterand pomenljivo izjavil, če parafraziram, da priznanje samostojne države Slovenije pomeni za Francijo naknadni poraz v Prvi svetovni vojni. Leporečje in puhle krilatice o »francosko nemškem motorju« očem skrbnega analitika ne morejo prikriti novega razvoja politične dinamike: z vzponom Nemčije in umikom ZDA iz aktivne vloge v Evropi, se odnosi med velikimi državami celine vzpostavljajo na novo, ter se včasih resno majejo.

Vlogo ZDA v evropski politiki premalo poudarjamo. ZDA so odločilno posegle v vse evropske konflikte, od Prve svetovne vojne do vojne v Bosni, in so preko zveze Nato bile garant stabilnosti. Znano je geslo o nalogi Nato »…to keep Soviets out, and to keep Germany down…«, ali prevedeno v vsakdanji besednjak: »zadržimo SZ čim dlje od zahodnih demokracij in preprečimo nenadzorovani vzpon Nemčije«. Nepričakovani razpad SZ in nagli konec hladne vojne sta ZDA presenetila, ki od tedaj še niso razvile pravega novega koncepta odnosa do Evrope.  

Iz razmišljanj dveh izmed najbolj pronicljivih ameriških zunanjepolitičnih analitikov Zbigniewa Brzezinskega in Brenta Scowcrofta, nekdanjih svetovalcev za nacionalno varnost dveh ameriških predsednikov, lahko izluščimo neprijetno resnico, da ZDA imata več ali manj le dve prioriteti v politiki do Evrope. Prvič, naj Evropejci prevzamejo polno odgovornost za svojo varnost in se ne naslanjajo le na ameriško vojaško silo, in drugič, naj vključijo Turčijo v evropske povezave, ter z evropeizacijo te države preprečijo širitev bližnjevzhodnega konflikta na sedanje meje EU.

Od konca hladne vojne se je zgodil nagli vzpon Kitajske, ki jo ZDA sedaj vidijo kot najpomembnejšo partnerico pri vzpostavitvi nove svetovne ureditve. Brez nove doktrine za Evropo, zaposlena z bojem proti islamskemu terorizmu, ter z novim težiščem ameriške politike v vzhodni Aziji in na Pacifiku se največja velesila prvič v zadnjih stotih leti umika iz aktivne vloge v Evropi. Nastalo praznino je začelo zapolnjevati novo urejanje odnosov med evropskimi državami, ki vse bolj spominja na medsebojno prerivanje »velikih« iz začetka dvajsetega stoletja.  

Evropa je po stotih letih prvič prepuščena sama sebi. Brez zunanjega korektiva, na površje spet prihajajo že videni stari vzorci nestabilnosti in konfliktov. Skrajne politične struje desnice in levice so v vzponu. Na zadnjih volitvah v Franciji sta obe skrajni stranki dobili skoraj tretjino glasov volivcev. Oba predsedniška kandidata sta se odkrito spogledovala s skrajno desnico. Poudarjam, predsedniška kandidata ne v kakšni manj vplivni državi, temveč v državi ki se ima za voditeljico Evrope! Na Nizozemskem je celo vlada bila talka skrajne desnice. Ne pozabimo, to sta vplivni državi, v njih je padla evropska ustava.  

Kot nas je pred kratkim opozarjal naš kandidat za predsednika SPG mag. Laris Gaiser smo bili lani priče posredne vojne med dvema velikima članicama EU, ki sta jo bili v Severni Afriki. Leta 1912, prav pred stotimi leti, se je kot Prva balkanska vojna tudi odvijala posredna vojna med tedanjimi evropskimi imperialnimi silami. Po tej predigri je konflikt čez dve leti eskaliral do tragičnih razsežnosti. Ali smo sedaj priča uvodu v Četrto svetovno vojno?!  

Panevropsko gibanje je bilo vselej pred časom in tudi sedaj moramo opozarjati na grozeče nevarnosti in aktivno vplivati na razvoj dogodkov. Panevropska unija kot idejna predhodnica današnje EU je že pred devetdesetimi leti opozarjala da edino vseevropsko povezovanje in enakopravno sodelovanje vseh narodov Evrope lahko prepreči hude konflikte.  

»Francosko nemški motor« se je zataknil in očitno potrebuje tudi novo slovensko vžigalno svečko. Slovenija mora biti bolj aktivna v svoji evropski vlogi in naše gibanje ji lahko pomaga pri tem.  

Rad bi spomnil, da je naše SPG v dvajset letni zgodovini dvakrat uspešno poseglo v pomembne politične odločitve države Slovenije. To smo lahko dosegli prvič, zaradi velikega ugleda našega dolgoletnega predsednika prof. dr. Bučarja in drugič, ker smo nadstrankarska in izven strankarska organizacija civilne družbe.  

Leta 2004 nam je v pripravah na referendum uspelo povezati najuglednejše slovenske osebnosti različnih svetovnonazorskih opredelitev in političnih usmeritev pri kampanji za potrditev vstopa v EU in Nato. Uspelo nam je prepričati podpisnike poziva volivcem na referendumu, da sta EU in Nato dve strani istega kovanca. Če samo spomnimo, tedaj je bilo nasprotovanje članstvu v Nato zelo glasno.  

Drugič smo uspeli z našo pobudo pri političnih voditeljih države, naj se v okviru pristopnih pogajanj Hrvaške za vstop v EU poskusi doseči pravičen sporazum o sporni meji s sosednjo državo.  

Poudarjam, oba posega v slovensko politiko smo lahko uspešno izpeljali ker nismo vezani na nobeno določeno politično opcijo. Kot civilno gibanje se ne vmešavamo v dnevno politiko, smo pa zavezani posegati po naši vesti in panevropskih prepričanjih pri vprašanjih pomembnih za dobrobit države Slovenije.  

Sedanja kriza ni samo finančna, kot nas želijo prepričati elite, ki jim je edino vodilo brezmejni pohlep. Te elite so ugrabile cele države, imajo za talce državne voditelje in ljudstva, ter so neusmiljeno zavladale celemu svetu. Celo predsednik najmočnejše velesile na svetu jim ne more priti do živega.  

Poudarjam, kriza ni samo finančna, ampak je predvsem kriza etičnih načel, kriza vrednot, kriza osnovne človeške morale, žal pa tudi kriza voditeljev brez pravih idej in vizij. Reševanje teh kriz je tudi velik izziv za bodoče uspešno delovanje našega Slovenskega panevropskega gibanja, predvsem pri aktivnem soustvarjanju politike mednarodne Panevropske unije in nudenju vizionarskih idej političnim voditeljem.  

Potrebni so novi pristopi, nove rešitve za enaindvajseto stoletje, različni od tistih ki smo jih bili vajeni do sedaj. V SPG si želimo nadgraditi dosedanje delovanje z novimi idejami pri uveljavljanju panevropskih načel. Prof. dr. Bučar si že nekaj let prizadeva za aktivno ustvarjalno sodelovanje naših novih mladih sil. Pred nekaj meseci je odločno zahteval svoj umik s predsedniškega položaja in izvolitev novega vodstva gibanja. Zato je današnji občni zbor volilni, z namenom vključevanja podmladka v aktivno vodenje SPG in iskanja sinergij med različnimi generacijami našega članstva.  

Ustanovitelj Panevropske unije Nicholas Coudenhove-Kalergi je nekoč vzneseno vzkliknil, da so mladi up in prihodnost Evrope, jaz pa pravim da v SPG naše upe danes polagamo v našo mlado generacijo. Po današnjih volitvah bodo naši mladi člani prevzeli nekatere najbolj odgovorne naloge. Prepričan sem, da bo naš predsedniški kandidat mag. Laris Gaiser, kot geopolitični analitik uspešno aktivno vodil naše gibanje, saj se globoko zaveda vpliva silnic ki usmerjajo svet in Evropo.  

Na tem mestu bi rad izpostavil neminljive zasluge prof. dr. Franceta Bučarja za ustanovitev in dvajsetletno vodenje SPG skozi vse Scile in Karibde panevropske ideje na Slovenskem. Naš predsednik je bil naši ideji globoko privržen vodja gibanja, njemu gre zahvala za vse naše največje uspehe. Ob njem smo rastli in se razvijali. Na naših tedenskih srečanjih z našim profesorjem smo vedno imeli intelektualno zahtevne zelo žive razprave, tam so se neusmiljeno kresali različni pogledi. Osebno se profesorju opravičujem, ker sem ga z bojevitim zastopanjem nasprotnih stališč kdaj pa kdaj spravil v slabo voljo. Profesor je to vedno sprejel strpno v vsej svoji intelektualni širini. Vsa moja početja so bila v dobri veri in iskrena. Globoko sem mu hvaležen ker mi je kot mentor omogočal intelektualno rast in sem ponosen, da je pripravljen deliti svoje misli tudi z menoj. Z gotovostjo izražam mnenje vseh članov ožjega trdnega jedra našega gibanja, da z neučakano radovednostjo pričakujemo bodoča tedenska srečanja in ognjevite razprave z našim profesorjem.  

Na koncu, občnemu zboru Slovenskega panevropskega gibanja želim uspešno delo in predajam besedo predsedniku delovnega predsedstva gospodu Dejanu Hribarju, ter ga prosim naj naprej vodi današnje letno srečanje.

Ljubljana, 19.05.2012                                                                    mag. Zlatko Mikulič

©2005 Slovensko panevropsko gibanje; Zadnja sprememba: 06.09.2012 by INFO.SI