Najpomembnejši dogodek v evropskem povezovanju je v letošnjem letu vsekakor t.i.konvencija, zbor 105 predstavnikov vlad,parlamentov in institucij obstoječe Eu , poleg njih pa kot opazovalci sodeluje tudi 39 predstavnikov kandidatk za vstop v EU. Konvencija ima v bistvu dve nalogi:

• Prva naj bi bila pripraviti vrsto predlogov organizacijske narave, ki bi EU usposobili za uspešno delovanje, ko naj bi se od sedanjih 15 članic razširila na 25 – 30.
• Druga naj bi bila določiti smoter unije, tako da bi državljani, katerim naj služi, razumeli, kaj v bistvu pomeni za njihovo življenje in jo zato tudi sprejemali kot svojo.

Ta druga naloga ni posebej formalizirana.Toda institucije so vedno le sredstvo, ki naj služi določenemu cilju. Če jasnega cilja ni, tudi prve naloge ni mogoče uspešno izpeljati. In obratno, oblikovanje institucij bo samo po sebi prisililo v jasno opredelitev smotrov organizacije. Oba cilja sta medsebojno soodvisna. Celo če se delegati tega ne bi posebej zavedali.

Glede ciljev organizacije pa za zdaj nikakor še ni enotnih pogledov. Celo euro, ki je po splošnem mnenju nedvomen uspeh,ni bil uveden v vseh državah sedanje EU. Predvsem ga še ni uvedla Anglija, ki je tudi sicer skrajno previdna v pridruževanju Uniji. Angleški Economist (št.2-8 marca) npr.piše, da bi bilo najbolj zaželeno, če bi v evropski ustavi (to naj bi bil namreč v bistvu rezultat konvencije) enkrat za vselej pospravili z »vedno tesneje povezano Unijo« , kot njenim raison d' etre in naj bi se namesto tega zadovoljili samo z bolj prozaičnimi »načeli svobode, demokracije in vladavine prava«. Danska, ki je svoje čase zavrnila pogodbo iz Maastrichta, ostaja močno zadržana glede tesnejšega povezovanja. Irska, ki jo evroentuziasti slikajo kot primer, kaj prinese članstvo v EU, se je v juniju lanskega leta , na njihovo veliko zaprepadenost, odločila proti pogodbi v Nici, katere namen je bil utreti pot za nadaljnjo širitev Unije. Nemčija in Avstrija bi se radi čim bolj zavarovali zoper pritok poceni delovne sile iz gospodarsko šibkih kandidatk iz Srednje in Vzhodne Evrope. Italija je prav ob uvedbi eura dala slutiti, da bo v ospredje postavljala svoje nacionalne interese pred interese unije. V Nemčiji se vedno bolj utrjuje mnenje, da bi vrsto pristojnosti iz EU vrnili na nacionalno raven posameznih držav. Na prvem mestu teh zadev je kmetijska politika, za njo pa stoji seveda težnja, da bi se znebili velikanskega bremena plačevati v sklad za subvencije, pri čemer pa odločno vztrajajo države, ki so prejemnice iz tega sklada.Vrnitev določenih zadev iz unije na nacionalno raven pa bi seveda pomenila izjemno prelomnico v dosedanjem razvoju unije. Tudi Angleži stojijo za zahtevo, da se v novi evropski ustavi jasno določijo pristojnosti unije in nacionalnih držav, kar v bistvu pomeni, da se ne strinjajo s preveč tesno povezavo unije. In to vsaj nekateri povsem odkrito povedo. Francija je poznano izjemno zadržana do širitve, v nasprotju z Nemčijo, ki pa širitev odločno podpira.Tako pri eni kot pri drugi gre pod površjem za uveljavljanje njunih lastnih interesov in za vpliv v uniji. Pobudnik za povezovanje v evropsko skupnost je bila sorazmerno kmalu po drugi svetovni vojni Francija. Skupnost naj bi bila sredstvo za uveljavljanje francoskih nacionalnih interesov. Kot zmagovalka in najmočnejša država v Zahodni Evropi bi povsem razumljivo v skupnosti dobila vodilno vlogo in to naj bi ji omogočilo, da bi si trajno podredila Nemčijo.Ta je bila namreč v takratnih razmerah še kako pripravljena stopiti v tako skupnost in se tudi podrediti,saj je bil že sprejem v skupnost zanjo velik zunanjepolitični uspeh. Po desetletjih so se razmere bistveno spremenile. Nemčija je posebej po združitvi postala najmočnejša evropska država tako po številu prebivalstva kot po gospodarski moči. Politična moč temu sledi. Francija nikakor ne more zadržati vloge protagonista. V Nici je npr.še izsilila zase pristanek, da se glasovalna pravica Nemčije ne more v primerjavi z njo povečati glede na večje število njenega prebivalstva.Vendar,s širitvijo unije v srednjeevropski prostor se vpliv Nemčije avtomatično izjemno povečuje, saj gre za prostor, ki ga je v preteklosti kulturno in gospodarsko obvladovala. (»Če se srečata Slovana iz dveh različnih govornih območij, se sporazumevata v nemščini«.) In ga v veliki meri obvladuje še danes. Zato je tudi razumljivo, da je Nemčija ne samo za širitev ampak tudi za čim tesnejšo povezavo.Čim tesnejša povezava zaradi njene demografske premoči v povezavi z gospodarsko sama po sebi deluje v prid njenih nacionalnih interesov. Doslej sta se pred vsemi vrhunskimi srečanji EU vedno predhodno dogovarjali Nemčija in Francija ter dala vedeti za svoja skupna stališča, ki naj bi vnaprej ustvarila potrebno ozračje za razpravo. Tik pred začetkom sedanje konvencije sta se v nasprotju s preteklo prakso na podoben način povezali Nemčija in Anglija ter Francijo enostavno pustila ob strani. To samo po sebi še zdaleč ne pomeni enakih pogledov teh dveh držav na problem unije, jasno pa kaže, da gre v okviru unije same za izrazit boj za vpliv in premoč.Če je zamisel unija, ki bi preslikavala sedanjo notranjo nemško ureditev (unija naj bi bila federalna vlada, posamezne evropske države pa naj bi imele status sedanjih 16 nemških dežel), vztraja Anglija dosledno na stališču o suverenosti nacionalne države, medtem ko naj bi imela unija samo tiste skupne naloge, ki bi bile izrecno določene.Za unijo kot skupnost suverenih držav je bil tudi De Gaule. Današnja Francija glede tega vprašanja nima jasnih stališč.

Že samo iz teh zapažanj je jasno razvidno, da velike evropske države, ki imajo pri oblikovanju bodoče Evrope zaradi svoje moči odločilno besedo, prek unije zasledujejo predvsem svoje nacionalne interese. Tako je vedno bilo in se v tem pogledu ni nič spremenilo. Razlika je v tem, da svojih nacionalnih interesov zaradi sprememb v svetu ne morejo uveljavljati brez ozira na ostale in da morajo vsaj z odločilnimi državami najti ustrezno soglasje. Če bodo o uniji odločale samo velike evropske sile, bo unija rezultanta njihovih enakih in zato skupnih interesov.V toliko, in samo v toliko bo postala tudi stvarnost, nikakor pa ne rezultat kompromisov. Danes je zaenkrat stanje takšno in današnja unija je odraz te stvarnosti. Gradijo jo politične elite velikih držav. Do ustave, ki bi bila izraz volje evropskih narodov, je še daleč. Vizija združene Evrope se bo približala stvarnosti, ko bo izdelana ustava, ki jo bodo evropski narodi sprejeli kot svojo, kot ustavo, ki ustreza njihovim interesom in samo v kolikor dejansko ustreza. Vse drugo so samo politični konstrukti, ki imajo kratko prehodno vrednost. To,zgleda, bi lahko imenovali tudi problem demokracije Evrope. Problem demokracije je temeljni problem Evrope.Na njem sloni in pade.

Vsaj doslej EU še ni prešla demokratične meje, da bi jo kot splošno sprejemljivo smatrale vse evropske države. Niti vse največje, ki so doslej edine določale njeno vsebino in se niti danes še ne morejo sporazumeti o njenih ciljih in vsebini.Treba je vedeti, da se je EGS oblikovala še v obdobju blokovske razdeljenosti Evrope in so Evropo predstavljale v bistvu iste velike države, ki še danes tvorijo jedro EU. Manjše države, ki poleg velikih sodijo v njen okvir, so se večinoma pridružile pozneje.Gre za države, ki so gospodarsko, kulturno in tudi politično vezane na velike države, ki tvorijo hrbtenico sedanje EU. Skoraj nemogoče je, da jim ne bi sledile (izjemi:Švica in Norveška), saj bi ostale povsem osamljene. Praktično nobena nima potrebne moči, da bi vodila politiko, ki bi bila neodvisna od velikih. Niti sama in niti v povezanosti z drugimi manjšimi in srednje velikimi. Politiko EU v nobenem primeru ne določajo, niti nanjo pomembneje ne morejo vplivati. Pri vseh gre več ali manj le za politiko nujnega prilagajanja. Relevantno okolje zanje predstavlja v bistvu le EU. Ob tem pa se nikakor ne odrekajo svoji samostojnosti in svoje nacionalne težnje, celo take, ki so zgodovinsko le težko upravičene, skušajo uveljavljati tudi z izkoriščanjem svojega položaja v EU (zlasti s pravico veta). EU kot realnost, brez političnega leporečja, obstaja kot skupno dojeto spoznanje velikih zahodnoevropskih držav, zlasti njihovih centrov gospodarske moči, da ne morejo razviti svojih gospodarskih in tehnoloških zmogljivosti, ter se s tem uspešno postaviti po robu konkurentom iz Amerike in Daljnega Vzhoda (danes bi rekli: izzivom globalizacije),če se medsebojno ne povežejo tako, da ustvarijo skupno tržišče, ki se po svojih zmogljivostih lahko sooča s tržišči njihovih tekmecev; da odpravijo medsebojne gospodarske meje, ki onemogočajo razvoj njihovih razvojnih zmogljivosti; da skladno s tem ustvarijo prostor neomejenega pretoka blaga,dela in kapitala. To je zanje spoznanje brezpogojne nujnosti, ki se ji morajo podrediti.O tem danes ni razprave. Kaj pa tako ustvarjeni skupni trg potegne za seboj, zlasti glede nacionalne suverenosti, je vprašanje, ki do danes še ni dobilo odgovora. Euro kot skupna valuta zaenkrat še ni presegel teh okvirov.

V vsakem primeru se je pokazalo, da EU v dosedanjih okvirih kot zaključena gospodarska skupnost v glavnem lahko uspešno deluje. Še posebej ker gre tudi za razvojno in kulturno dokaj izenačeno skupnost. Problem je največ le kmetijstvo s posledicami za skupni proračun. Vendar to ni nepremagljiv problem. Zato so močni pritiski znotraj same skupnosti, da bi zaenkrat EU ostala v teh okvirih brez dodatne širitve. Samo z gospodarskega vidika, - in to je bil prvotni namen ustanovitve skupnosti - širitev ni potrebna. Nasprotno, ustvarja nove dodatne probleme in stroške, ki so navidez povsem odveč. "Prebavimo najprej to, do kamor smo prišli, šele potem se bomo dogovarjali o novih poteh".

Vendar, gospodarstvo je samo eden od stebrov družbene trdnosti in uspešnosti. Še tako uspešno gospodarstvo je samo po sebi brez moči zoper pritiske zunanjega okolja, bodisi da gre neposredno fizično grožnjo ali za vrsto drugih posegov iz zunanjosti kot je pritisk priseljevanja tujcev,mednarodno organizirani kriminal, terorizem, ogrožanje zdravja itd. Hkrati pa gre tudi za potrebo po poseganju v strukturo okolja, ki pomembno vpliva na same pogoje gospodarjenja, pa jih gospodarstvo samo ne more zagotoviti.Tu gre predvsem za zunanjepolitično dejavnost. Dejavnost v obeh smereh doslej opravlja država in je prav to med drugim eden temeljnih razlogov njenega obstoja. Tu pa ob nastopu skupnega trga prihaja do notranje neskladnosti.Gospodarstvo ureja skupnost neposredno, zadeve, ki so gospodarstvu ne samo dopolnilne ampak pogoj za uspešnost njegovega delovanja, pa se urejajo na ravni nacionalnih držav.Tudi te zadeve pa po svoji naravi vse bolj terjajo sodelovanje na skupni ravni, torej vzporedno z gospodarstvom.Posamezne države so večinoma nesposobne zagotoviti potrebno obrambo pred zunanjimi posegi, ki so zaradi tehnološkega razvoja, katerega posledica je gospodarska globalizacija, tudi sami globalizirani.Rezultat:EU samo kot gospodarska skupnost ne more biti uspešna, niti dolgoročno obstati, če svojo dejavnost ne razširi tudi na področje skupnega zavarovanja zoper posege okolja, skupne varnosti in skupnega poseganja v okolje,področje zunanjih zadev. To pa pomeni bistveni premik samo od gospodarskega sodelovanja.Zato premik od EGS do EU.

Prestop na to raven pa sam po sebi pomeni kvalitativno spremembo ne samo glede obsega sodelovanja ampak tudi glede udeležencev. Pojmovno je mogoče zunanjo in notranjo varnost zagotoviti tudi v okvirih sedanje EU. Zgleda,da tudi glede oblik sodelovanja, tako da se te naloge razdelijo med EU in nacionalne države. Vendar, varnost se v preteklosti Evrope ni omejevala samo na njen Zahod.Obe svetovni vojni sta zajeli tudi njen Vzhod, in se celo začeli v vzhodnem delu. Kaže, da je učinkovito varnost v Evropi mogoče organizirati le, če je vanjo vključena vsa Evropa. Prve zamisli o združeni Evropi so nastale v Srednji Evropi in tu se je rodila ideja o panevropskem gibanju. Zemljepisno ni mogoče postaviti nikakršne meje med Zahodno in Vzhodno Evropo.Ta odprtost pa jo izpostavlja pritisku od vseh strani. Kulturno je vsa Evropa enota, kljub posebnostim kultur posameznih njenih narodov. Problem Evrope kot svetovni problem je v njeni funkciji nosilca moderne civilizacije, ki je v zadnjih stoletjih nad vse pomembno vplivala na razvoj vsega sveta. Ideja Evrope tako ni samo vprašanje Zahodne Evrope, ki je danes združena v EU ampak Evrope kot celote.Samo mimogrede naj bo navrženo, da tudi soglasja o tem, kaj je Evropa kot celota, niti približno še ni. Je to tudi Kavkaz, je to tudi Rusija z vsem svojim azijskim zaledjem?

Če pa naj se EU razširi na Vzhod, se pojavijo povsem nova, kvalitativno drugačna vprašanja.

Tudi med zahodnimi državami je v zgodovini prihajalo do sporov in medsebojnega tekmovanja in nasilja velikih nad malimi.Položaj Srednje in jugovzhodne Evrope pa je tudi v tem pogledu specifičen.Tudi med državami tega območja je prihajalo do sporov in vojn. Vse skupaj pa so bile predmet skozi stoletja trajajočih pritiskov in napadov predvsem s strani Zahoda za podrejanje,asimilacijo in odvzemanje njihovega ozemlja. Pritiski in osvajanja z Vzhoda so bili sicer celo bolj surovi in krvavi,toda zaradi nižje kulturne stopnje zavojevalcev večinoma niso imeli trajnih posledic in so se pogosto celo zavojevalci sami utopili v višji kulturi premagancev. Trajno uničujoče posledice so imela v glavnem osvajanja z Zahoda. Med drugim v tem, da to območje z nekaj zgodovinsko časovnimi izjemami vse do najnovejšega časa ni uspelo ustvariti svojih lastnih držav, vsekakor ne večjih, ki bi bile enakovredne zahodnim. Zaradi tekme velikih sil, kdo si jih bo prisvojil kot svoj plen, je prišlo do zadnjih dveh svetovnih vojn.Večinoma so narodi tega območja šele v novejšem času ustvarili svoje države, nekateri šele po drugi svetovni vojni oz. po padcu komunizma. Ne samo da je tak položaj zapostavljenosti in podrejenosti prispeval k temu, da se je v narode tega območja ukoreninila posebna psihologija,značilna za podrejene in nesamostojne, ki se kaže v pomanjkanju samozaupanja, kompleksu manjvrednosti, ki se hkrati pojavlja v napadalnosti do sebi podobnih in upornosti,precenjevanju svojih pomanjkljivih zmogljivosti itd. Temu psihološkemu kompleksu manjvrednosti je po drugi svetovni vojni še posebej prispevala komunistična oblast, ki je vse te narode zaustavila v razvoju in jih spravila na najnižje evropsko gmotno povprečje. V dobi potrošništva je imelo to še posebej depresivne posledice. Zahod za njihov položaj ni imel potrebnega razumevanja, njihovo gospodarsko in politično moč pa je hitro izkoristil za svoje koristi. Vse te države po osvoboditvi izpod komunizma niso imele niti potrebnega kapitala niti potrebnega tehnološkega znanja niti potrebnih poslovnih zvez v svetu, da bi se lahko enakopravno vključile v tekmo na svetovnem trgu in da bi bile vsaj v Evropi sprejete kot enakopraven partner. Edini izhod, ki so ga videle, je bil čim prejšnja vključitev v Zahodno evropsko skupnost, kjer so upale, da bodo dobile nadomestilo za premostitev velikega prepada med seboj in ostalo Evropo.

Ta pričakovanja so se hitro izkazala kot daleč od realnosti.

Predvsem jih Zahod ni bil voljan vključiti v svoj sestav in jih tudi ni mogel, celo če bi hotel. Razlike v stopnji razvitosti so bile prevelike.Ni namreč mogoče uporabiti enakih pravil za preveč različne naslovnike. /To smo med drugim videli tudi iz izkušenj Jugoslavije/. Zahod je zato postavil poseben postopek in pravila za prilagajanje s posebnim postopkom preverjanja doseženega stanja. (Slednji je v izrazoslovju EU dobil ime »pogajanje«). Tako je izid teh pogajanj povsem enostransko odvisen od EU. To je sicer povsem razumljivo in tudi logično.V svoji končni posledici pa v bistvu nadaljuje zgodovinsko pogojene odnose nadrejenosti. In kar je posebej pomembno, vse te države so se morale gospodarsko odpreti vdoru zahodnega kapitala in mu brez omejitev staviti na razpolago svoja tržišča. Zahod je na ta način posredno v celoti dosegel cilje, za katera si je v preteklosti prizadeval z bistveno bolj nasilnimi sredstvi.Ustvarjen je položaj, ki vsaj tiste na Zahodu, ki vidijo cilj evropskega povezovanja v gospodarski nadvladi, potrjuje v prepričanju, da so svoj cilj zaenkrat dosegli in da širitve enostavno ni treba.

Na vsak način je stanje tako, da Vzhod zaenkrat ni partner v evropskem povezovanju in da nima nikakršne moči, da bi neposredno odločal o svojem vključevanju v EU. Vse odločitve so na strani EU in EU, odkrito povedano, je zaenkrat zgodba evropskega Zahoda. Države Vzhoda, kandidatke za vstop, imajo povsem drugačen status kot manjše in srednje države, ki so že članice EU. Ne iz formalnih razlogov, pač pa zato ker je njihov položaj v odnosu do velikih protagonistov evropske unije bistveno drugačen. Zaenkrat so objekt politike zahodnih velikih držav in te odločajo o njihovi usodi.

Vse male države Vzhoda, tudi tiste, ki so svojo neodvisnost dobile šele po padcu komunizma, so zaskrbljene za ohranitev svoje neodvisnosti in narodne identitete.V pridruževanju EU vidijo sredstvo za okrepitev svoje gospodarske in razvojne moči,da bi ta cilj dosegle. Širše evropsko odmevna je v tem pogledu izjava predsednice Latvije /Vaira Vike-Freiberga/: »Preveč trdo smo se morali boriti za svojo narodno državo, da bi jo sedaj kar opustili«.(cit. po Economistu 8.marca). Zato je po njenem pojmovanju EU možna le kot organizacija držav, ne organizacija nad njimi.

Pritrdimo ji lahko tudi mi. Pa ne samo mi. To je življenjski problem vseh držav tega območja. Pa ne samo držav tega območja.To je življenjski problem EU in njenega obstoja. Kakršnakoli ureditev EU naj bi nastala na temelju sedanje konvencije – življenja sposobna bo samo tista, ki bo zagotovila identiteto tudi narodov Srednje in Vzhodne Evrope, vključno z njihovimi državami. Ali pa združene Evrope ne bo. To spoznanje, ki niti približno še ni prisotno v Zahodni Evropi, pomeni pomemben premik tako v našem kot tudi v njihovem pojmovanju Evrope. Zato skrb za ohranitev identitete narodov tega območja ne more biti samo skrb teh narodov samih ampak tudi skrb Zahoda samega, zaradi njihovih lastnih interesov, če tudi oni razumejo EU kot nujnost življenja v svetu bodočnosti.

©2005 Slovensko panevropsko gibanje; Zadnja sprememba: 25.10.2006 by INFO.SI