Izraz paradržava sam po sebi terja najprej opredelitev pojma države. Tu se gibljemo, -poenostavljeno, da se izognemo gozdu vseh mogočih teorij, - na področju dveh skrajnostnih pogledov. Na eni strani pojem dominija, ki ga najdemo najbolj plastično odraženega v Ludviku XIV.-mu pripisovanemu izreku: »Država, to sem jaz«, na drugi strani pojem skupnosti na temelju družbene pogodbe – Contrat social. V obeh primerih gre za urejanje notranjih družbenih odnosov v družbi in s tem povezano odločanje o interesih različnih nosilcev. V prvem primeru gre za urejanje na temelju moči, in iz tega izvedene monopolne pravice, ki si jo na temelju te moči prisvaja vladar. V drugem gre za porazdelitev te pristojnosti med državljane, na temelju formalne enakopravnosti, dejansko pa v skladu z močjo, s katero razpolagajo nosilci posameznih interesov.

Vladar je to pravico izgubil, ko je zaradi notranjega družbenega razvoja in s tem povezane diferenciacije moč za urejanje notranjih odnosov prešla na vrsto drugih nosilcev, od katerih je odvisen obstoj in razvoj družbe. Moč, izvirajočo iz različnih naslovov in izvorov je sedaj potrebno spraviti v medsebojno soodvisnost in uravnoteženost, da družba lahko obstane kot relativno harmonična skupnost. To naj bi ustvarila družbena pogodba, ustava. Država se iz dominija spremeni v skupnost interesentov. Ni torej nadomestila skupnosti, pač pa postala sredstvo za urejanje medsebojnih odnosov in opravljanje dejavnosti v skupnem interesu vseh članov skupnosti. Kot sredstvo je formalno izgubila značaj oblasti nad člani skupnosti, hkrati pa je kot sredstvo vedno v funkciji tistega, ki ima tolikšno moč, da z njo razpolaga. Družbena moč namreč ni statična kategorija, ampak se spreminja odvisno od družbenega razvoja.

Ustava naj bi z institutom delitve oblasti preprečila, da bi nosilec posamezne veje oblasti kot izvoru moči izkoristil državo kot sredstvo za uveljavljanje svojih lastnih interesov. Vse ob domnevi, da je država kot pogodbena skupnost nosilec interesov vseh formalno enakopravnih članov, kar pa predpostavlja, da je družbena moč kolikor toliko enakomerno porazdeljena med vse člane skupnosti. To je hkrati temelj demokracije. Brez take enakomerne porazdelitve družbene moči je demokracija samo formalna in torej brez vsebine. In tudi mehanizem delitve oblasti ne more opravljati svoje vloge, če je družbena moč nesorazmerno prevešena samo na eno stran.

Teorija o delitvi oblasti je nastala v dobi sorazmerno majhne notranje družbene diferenciacije in ni, tudi ni mogla, upoštevati vloge družbene moči, kar je seveda rezultat šele sodobnih politoloških in socioloških dognanj. Družbena moč se uveljavlja tudi znotraj posameznih vej oblasti, jim daje premoč ali jih postavlja delno ali v celoti v odvisnost od izvorov moči drugih vej oblasti, predvsem pa od izvorov, ki so avtonomni tudi v odnosu do države.

V dobi klasičnega kapitalizma je bila vlada po trditvi Marxa v bistvu le izvršilni odbor kapitala, ker je bila več ali manj vsa družbena moč, od katere je bil odvisen gmotni obstoj družbe, v rokah nosilcev velekapitala.

Hitler je prišel na oblast,- tako politologi -, s podporo in soglasjem kapitala, ki je imel potrebno moč, da je spravljal v odvisnost tudi državo samo.

Predvsem pa je spremenila državo v svoje sredstvo komunistična partija, ki se je s fizičnim nasiljem polastila države in prek nje vseh izvorov družbene moči, tako državno represivne, gospodarske, informacijske in delno tudi duhovne.

Ob formalni državni strukturi se je pojavil vzporedni organizem, komunistična partija, s svojo lastno ureditvijo, lastno notranjo delitvijo oblasti, lastno strukturo, ki se je v velikem delu neposredno zlil z državo, ki pa je nasproti njej ohranil svojo lastno individualnost. Država postaja ne samo njegov plen ampak tudi organizem, na katerem parazitira in brez njega ne more preživeti, vsekakor pa brez njega zgublja smisel svojega obstoja. Gre za paradržavo, ki je nova stvarnost, formalno pa ne obstaja, obstaja samo kot politična stranka.

Paradržava nima neposredne zveze z delitvijo oblasti, saj sloni na njeni enotnosti. Nastaja in izhaja iz moči politične stranke, z močjo te stranke postavlja v odvisnost od sebe vso državo ali katerikoli posamezni organ države – če že ni prišlo do neposrednega zlitja z njim preko personalne zasedbe. Svojo odločilno moč je stranka ustvarila prav s tem, da se je polastila državne strukture. Značilnost te paradržave je v tem, da se njeni notranji odnosi, tudi v primeru, če je prišlo do medsebojnega zlitja s formalno državo, urejajo po njenih lastnih pravilih. »Naši« so odgovorni »našim«, na posamezna mesta v državi in na vseh področjih, ki jih obvladuje država, postavljamo ljudi prvenstveno zato, ker so naši, šele podrejeno zaradi ustreznih strokovnih usposobljenosti. Vse pa zato, ker je paradržava sploh nastala zato, da preko institucionalizirane države uveljavlja svoje cilje – naj bodo to uresničevanje njenih predstav o najboljši družbeni ureditvi ali državni kriminal.

Razumljivo, da je stanje popolnega osredotočenja moči v rokah enega samega nosilca, v našem primeru komunistične partije, lahko samo prehodno socialno patološko stanje, kar se je v primeru komunizma jasno pokazalo. Vendar lastna dinamika družbene moči stalno poraja težnje, da njeni nosilci svojo moč še povečujejo, jo legalizirajo in da prek države, ki jo zaradi svoje moči spravljajo v odvisnost od sebe , uresničujejo svoje posebne cilje. Če je partijska totalitarna država izrazit socialno patološki primer, pa dinamika družbene moči poraja stalno težnjo na strani političnih strank, da si državo podredijo in ob njej ustvarijo svojo lastno paradržavo. Smisel politične stranke je v njenem prizadevanju oz. poslanstvu, da prek države kot sredstva z njeno oblastjo uresničujejo svoje cilje, kolikor je njih uresničevanje odvisno od države. Zato je povsem logično, da si bo sleherna stranka prizadevala, da se v čim večji meri polasti državne oblasti. Paradržavo ustvari takrat, kadar je iz udeležbe v oblasti izrinila vse druge tekmece. Paradržava je tako izrazit družbeno patološki pojav, ki po lastni dinamiki teži k totalitarnosti in uničuje demokracijo. Nobena stranka ni pred tem imuna.

Problem je torej, kako preprečiti, da se katerakoli politična stranka, sama ali v povezavi z drugimi, ne polasti države kot sredstva za dosego svojih ciljev in pri tem izključi vse ostale pretendente.

Če je stranka dosegla potrebno večino volilnih glasov, ji po ustavni ureditvi kot splošno sprejetem vzorcu upravljanja sodobne demokratične države, ni mogoče odrekati pravice, da vse države institucije izkoristi za uveljavljanje svojih ciljev.
Zavarovanje zoper te težnje stranke, ki ima legitimacijo večinske volilne podpore, je načelno lahko v tem,

• da se omeji moč njenega dosega z avtonomnostjo posameznih področij, kamor s svojimi ukrepi ne more posegati izven ustavno zagotovljenih pooblastil,in
• da se zagotovi osebna neodvisnost članov njenih organov pred zahtevami stranke, ki so lahko v nasprotju z njihovimi nazori in vrednotami.

Glede na zatečeno stanje so zlasti vse bivše komunistične države v izrazito neugodnem položaju, da bi vzpostavile potrebno notranje družbeno ravnovesje. Komunistična vladavina je v celoti odpravila družbeno moč vseh posameznikov in jih postavila v svojo odvisnost. Podobno tudi moč posameznih družbenih podsistemov. Skratka, komunistična vladavina zaradi njej lastne težnje po totalitarnosti pripelje, in celo mora pripeljati, do popolne destrukcije družbenega tkiva.

Demokratična vlada, ki je bila vzpostavljena po padcu komunizma, se je znašla v položaju, ki je bil v celoti prilagojen totalitarni državi. Nasledila je notranje povsem opustošeno anatomizirano družbo z do kraja uničeno funkcionalno strukturo. Nihče v njej ni imel moči, da bi se uprl njenim ukrepom, če se z njimi ni strinjal. Partijsko paradržavo je nadomestila formalno nova demokratična paradržava, ki naj bi spremenila družbo iz totalitarne v demokratično. Zatečeno stanje pa ji ni dopuščalo, da bi uporabljala metode upravljanja, ki so uporabljive v družbi z normalno notranjo strukturo, ker te strukture enostavno ni bilo. Bila je prisiljena uporabljati iste metode kot poprej partijska država, saj se je znašla v položaju edinega nosilca družbene moči. V teh krčih se v bistvu zvija vse do današnjega dne – saj se nova družbena struktura le počasi vzpostavlja. Pri tem se srečujemo hkrati z dejstvom, da je avtonomnost vseh področij in slehernega posameznika je v načelu proti interesom stranke na oblasti, tudi če ta skuša vzpostaviti demokratično in svobodno družbo. Njena moč je omejena v tem pogledu le z obstojem strank, s katerimi deli oblast. Vse skupaj pa se soočajo »z družbeno puščavo« in zato kot celota v obliki partitokracije uporabljajo metode podobne metodam režima, katerega odstranitev jih legitimira na oblasti. Izrazit paradoks, ki pa vendar preprečuje, da bi država zdrknila v totalitarizem z nalepko demokracije. Sicer pa tudi to ne bi bila novost.

Ker je vzpostavitev nove strukture družbene moči, potrebne za normalno funkcioniranje demokracije, vsaj teoretično, v nasprotju z interesi politične stranke na oblasti, tudi če ta želi vpeljati demokracijo, se zato vsaka stranka na oblasti sooča s skominami totalitarnosti. To je temeljno protislovje vladavine v postkomunizmu in hkrati stalni magnet, ki nezadržno priteguje vse politične stranke k državnemu krmilu. Največja, in v začetnem stadiju demokratizacije tudi edina upoštevanja vredna moč, ki odpira vsa vrata, je še vedno le oblast države.

V tem pogledu ima v naših razmerah posebno težo odvisnost gospodarstva od države.

Gospodarstvo je v vseh modernih družbah eden najpomembnejših nosilcev družbene moči in je od njega v veliki meri odvisna tudi vlada. Pri nas gospodarstvo te vloge še nima, ker je v velikem delu v rokah države kot lastnika. Pa tudi v podjetjih, ki so bila formalno, ne pa tudi dejansko, privatizirana, ima država še vedno pomemben, marsikje odločujoč vpliv. V tem pogledu sta posebej pomembna Odškodninski in Kapitalski sklad. Oba sta se prelevila v agenta države za najrazličnejše špekulativne gospodarske podvige in igrata najpomembnejšo vlogo v bornih špekulacijah. To seveda ni bil prvotni namen z ustanovitvijo teh skladov, ki naj bi bila strogo namenska. Odškodninski sklad naj bi svojo vlogo že davno zaključil, saj je namenjen za odškodnine bivšim nacionaliziranim lastnikom. Kapitalski sklad bi lahko obstajal še naprej, vendar v skladu s svojim prvotnim namenom in bi moral preiti v roke pokojninskega sistema. Prav pri obeh skladih se je nazorno odrazilo protislovje med funkcijo države kot ustvarjalcem nove demokratične ureditve in težnjo sleherne vladajoče stranke po ohranitvi svoje moči v nasprotju z zahtevami demokracije. Vodstveni organi podjetja so pogosto v položaju uradnika, s katerim vlada manipulira kot s svojimi uslužbenci. Tu je lahko končno tudi razlaga, zakaj se oblasti ne mudi prav preveč s privatizacijo, ali pa jo izvaja tako, da služi predvsem utrjevanju njene oblasti.

Drug štrleč primer je položaj parlamenta. Parlament lahko igra svojo vlogo samo, če odraža dejansko voljo poslancev. Poslanec se je vključil v politično stranko načeloma prav zato, ker se strinja z njenim programom in jo zato v parlamentu podpira pri njenih predlogih. Ni pa nujno, da bo v vseh primerih sledil stališčem svoje stranke, saj pri vseh njenih predlogih ne gre le za pomembne načelne opredelitve ampak pogosto za prav neposredne praktične zadeve. Če pa poslanec nima nikakršne lastne moči, se bo spremenil v zgolj poslušno orodje svoje stranke za uveljavljanje stališč, ki niso bila sprejeta v parlamentu ampak že poprej v vodstvu politične stranke. Parlament izgublja sojo vlogo, odločitve sprejema paradržava, parlament prevzema poznano vlogo žigosanja drugod sprejetih odločitev. Če pa je poslanec za svojo eksistenco v celoti odvisen od poslušnosti stranki, bo seveda ravnal v skladu z njenimi zahtevami. Prihaja do zlitja oblasti. Kljub formalni ločitvi zakonodajne in izvršilne oblasti gre za enotno oblast, ki jo izvaja vladajoča stranka, kar je povsem razumljivo, če gre v obeh primerih za isti izvor moči.

Isto velja analogno tudi za vse druge državne institucije.

©2005 Slovensko panevropsko gibanje; Zadnja sprememba: 25.10.2006 by INFO.SI