Prof. dr. France Bučar, Cerje, 5.10.2008
90-let
je od konca prve svetovne vojne. V spomin in kot poklon
njenim žrtvam se poslavljamo od stoletja, ki ga označujemo
kot najbolj krvavo v zgodovini. Njene žrtve niso samo vsi
tisti, ki so izgubili svoje življenje v letih njenega
neposrednega trajanja. Tega formalno lahko določamo s
prekinitvijo bojev in sklenjenimi mirovnimi sporazumi. Kdaj
pa se je resnično končala in kolikšno je število njenih
žrtev, bi težko natančno določili. Kajti prva svetovna vojna
je bila ob vseh strahotah šele matrica, in to peklenska
matrica za vse zlo in grozodejstva, ki so vse stoletje rasla
iz njenih zasnov. Milijonom padlih je treba prišteti še
desetine,celo stotine milijonov iz dolgega seznama žrtev od
Kolime in Ravensbrucka, Guernike in Katina, Hirošime, Phnom
Penha, Madagaskarja, Šanghaja in toliko drugih krajev,tudi
našega Roga – seznam pa se še kar nadaljuje z genocidi in
etničnimi čiščenji Darfurja, Rwande v Afriki, če naj kar
preskočimo milijonske množice, ki so jih požrle vojne ob
razpadanju evropskih kolonijalnih imperijev in Stalinovih
pogromov.
To pa je samo najbolj vidna stran te pošastne bilance.
Pesnik Osip Mandelstamm ni samo slučajno označil to stoletje
kot stoletje despotizma. Gre namreč za strahotno duhovno
nasilje in opustošenje, ki ga je ta vojna prinesla. Papež
Benedikt 15. je že v prvem vojnem letu 1914 opozoril na
»samomor Evrope«, ko se bo ta vojna šele končala. Res!
Leninizem je lahko zrasel samo iz materialnega in duhovnega
opustošenja, ko se je podiral svet vrednot, na katerih je
temeljila dotedanja družba, ko se je izkazalo, da je
patriotizem samo pretveza za speljevanje naivnih ljudi v
brezsmiselno vojno; ko so sindikati in delavski voditelji
zavrgli socialne cilje za navidez ogroženo domovino; ko je
celo nemška protestantska teologija končala v opravičevanju
vojne morije; italijanski fašizem je lahko pognal korenine
na obubožanju in razočaranju množic zaradi vojnih naporov,
ki so presegli zmogljivosti države; hitlerizem ima svoje
zametke že v nemški ničejanski filozofiji, zagon pa je dobil
v brezishodnosti, ki so jo v nemajhni meri zagrešili
zmagovalci vojne. Vse kar se je po prvi svetovni vojni
dogajalo,in trajalo je celo stoletje, so kakor popotresni
sunki,zaradi razmajanosti svetovne zgradbe celo z večjimi
rušilnimi posledicami, a vse v bistvu posledica primarnega
potresa, ki ga je povzročila prva svetovna vojna.
Če ostanemo kar pri tej primerjavi: potres je vedno
posledica globljih tektonskih premikov globoko pod površjem.
Tako je tudi s 1.svetovno vojno. Ne moremo je kot pojav
razložiti samo z zablodelostjo svetovnega uma, čeprav bi
bila taka razlaga ob popolni skreganosti z zdravo pametjo
vse takratne politike in popolni brezumnosti svetovne morije
še najbolj pri roki. Tektonski premiki na področju duha in
vrednot so v temelju spremenili dotedanji pogled na svet in
odnos človeka do življenja. Začeli so se z epohalnimi novimi
spoznanji na področju dotlej nepoznanega in zmago nad
predsodki Srednjega veka. Gre za t.i. znanstveno revolucijo
v 16. in 17. stoletju.Vse je postavila na glavo. Zemlja ni
središče vesolja ampak se sama vrsti okrog sonca, ni plošča
ampak okrogla, kar nam je odprlo pot v Ameriko – in vse to
ne na podlagi opazovanj, saj navidezno vodijo do obratnega
zaključka ampak na temelju računa, matematične geometične
metode in logičnega sklepanja. Začel se je zmagoviti pohod
znanosti, ki traja do današnjega dne, in ki nam je ustvaril
sodobno materialno blagostanje ter spremenil naš svet in
način življenja.
Prav tu pa je tudi past, kateri se človeštvu ni uspelo
izogniti. Če je svet na stežaj odprt človekovemu spoznanju,
mu ni nič nedosegljivega, ker spoznanje nima meja. Če si
svet lahko razloži do vseh potankosti in globin - če danes
še ne vemo vsega in vsako novo odkritje nas pripelje do
novih neznank, še ni rečeno, da ne bi mogli nekoč priti do
konca. Če je tako, ne rabimo hipoteze o bogu. Človek lahko
zavlada svetu in si ga podredi. Na mesto boga stopi kar sam.
Človek postane neomejen gospodar. Moč je edino božanstvo, ki
ga priznava. To moč, to božanstvo pa uteleša on sam. Edini,
ki ga pri tem omejuje in ogroža, je njegov tekmec.
Neusmiljeni boj za moč in premoč zato postane gonilna sila
vseh družbenih odnosov; zavladati svetu in si podrediti tudi
vse druge tekmece postane bistvo svetovne politike in
družbenih odnosov. Svetovna vojna je tako samo skrajna
posledica, do katere je moralo prej ali slej neizogibno
priti.
In kar je najbolj pomembno, napetosti, ki so našle svoj
eksplozivni izhod v prvi svetovni vojni, ostajajo aktivna
nevarnost še kar naprej – celo stoletje po njej je to
potrdilo. Vse dokler bo na svetu vladala utvara, da si lahko
človek podredi svet in mu zagospoduje, bo tekmovanje za moč
temeljni regulator odnosov v družbi – in vojne njih stalni
spremljevalec. Ta zgodovinska povest se še danes nadaljuje.
Samo razum, na katerega je človek tako ponosen, tu odpove.
Samo na podlagi razuma človek nikoli ni spremenil svojega
ravnanja. Spremenil ga je vedno šele takrat, kadar so ga v
to prisilili zunanji pritiski. To se je jasno potrdilo tudi
sedaj, na vrhuncu znanstvenih uspehov. Neprestano in
nenadzorovano tekmovanje za vedno 'več in več', in to na
račun brezobzirnega izkoriščanja naravnih sredstev, je
začelo ogrožati sam obstoj človeštva. Narava je pokazala
zobe: Ne pusti, da bi z njo brezobzirno gospodarili in jo
izkoriščali. Treba se ji je prilagajati in spoštovati njene
zakonitosti. Prav tako se je jasno pokazalo, da brezobzirno
uveljavljanje moči vodi do medsebojnega uničevanja, kar je
nedvoumno dokazala prva svetovna vojna, in če tega nauka ni
bilo dovolj, še druga. Zaradi napredka znanosti je postal
svet vse bolj povezan in notranje soodvisen. Soodvisnost pa
terja sodelovanje. Na tem spoznanju nastaja tudi nova
Evropa, (saj ljudje nismo boljši kot nekoč!) ob sedanjem
stanju razvoja EU. Ob tako nastalih razmerah je našla svoj
prostor tudi Slovenija kot samostojna država, ki si tega
prostora ni izborila s svojo močjo ampak s sodelovanjem v
ustvarjanju novih odnosov v Evropi. Med pionirji evropske
ideje je bila tudi Slovenija, ki je sodelovala že na
ustanovitvenem kongresu Panevrope leta 1924, Slovensko
panevropsko gibanje pa se tudi danes tvorno vključuje v
oblikovanje nove Evrope. Če hoče Evropa preživeti, se mora
odreči nasilju. Slovenija lahko preživi samo v taki Evropi.
To je poslanstvo Slovenskega panevropskega gibanja.
|
