Dr. Edvard Kovač, predavanje na 71. srečanju PEN-a, Bled,
16. 06. 2005
Literati se radi podajamo v svoj notranji svet. Vščasih
doživljamo kritike, da gojimo kult intimnosti. Iz svoje
bolečine naj bi napravili središče sveta in vsak naš
vzdihljaj naj bi imel metafizično odmevnost. Filozof
Stanislav Breton je govoril celo o naši "trascedentalni
narcisoidnosti". Kritika poetičnega doživljanja - naj bo
pavšalna politična ali pa subtilna epistemološka - pozablja,
da je literarno doživljanje sebe, drugega in sveta le
pretakanje vseh treh dimezij živlenja. Literarno snovanje je
izpoved drgeta bivanja in zaznavanje tistega presežnega v
svetu, družbi in naravi, kar uhaja običjnemu pogledu. Zato
beseda pesnikov ne odseva zgolj v intimnosti njihovega
sveta, ampak v družbi prebuja zavest o veličini posemeznika,
o usojenosti medosebnih odnosov in danes še posebej kliče v
zavest ogroženost enkratne naravne lepote. Pesniško pero nas
s svojo empatijo do okolja opozarja na krhko harmonijo
kulturne krajine, v kateri živimo in ki smo jo v spoštovanju
do narave tudi preoblikovali. Ob izginjanju naše kulturne
krajine je ogroženo sámo pesniško doživljanje, zato gre
tokrat za več kot zgolj za filantropičen poseg, ki se
razširjaj tudi na naravo, gre za samo bitko za obstanek
literature.Literatura je najprej etična do spomina,
spomina na lepoto, trenutek sreče in trpljenja, trenutek
najglobjega doživljanja življenja in smrti. Zaradi tega
pesem in proza ohranjata spomin na kulturno krajino, ki živi
v zavesti vsakega avtohtonega prebivalca. Nemočno pero nima
vedno moči in sredstev ohraniti to, kar izginja z ruralnim
svetom. Res je, da se poteguje za nacionalne parke,
zaščitena okolja in varovana območja, toda s tem ohranja le
sledove nečesa, kar je kot celota izginilo. Tudi ti sledovi
imajo svoj pomen, saj predstavljajo oazo miru, sozvočja in
lepote, ki so kot milostni kraji, kamor se jo mogoče
povrniti v stoletja in tisočletja oddaljeni čas. Brez njih
bi človeško snovanje bilo osiromašeno za mnoge domišljiske
svetove, imaginarna potovanja in sanjske plovbe. Tudi družba
se ne more odreči tem dokumetom časa in okolja, ki so
postala zgodovina in ki jih odslej prestavljata literatura
in ostanek zaščitene krajine.
Poslanstvo literatute je torej, da je s pesniško besedo v
neprestanem dialogu s svojim okoljem, to okolje tudi ščiti
pred hudimi posegi in s tem kulturno krajino varuje pred
uničevalno tehniko. Poetični navdih je poklican, da se z
etičnim razmislekom in znastvenim poznavanjem narave združi
v esejistično govorico in izpolni trojno poslanstvo:
a) da svetu razgrne, katera je kulturna krajina, ki
izginja in ki jo je potrebno ohraniti vsaj v literaturi,
b) da ima pogum spregovoriti o svojih estetskih doživetjih v
okolju, ki prebujajo etično zavest in ohranjajo kulturno
krajino,
c) da s svojo pretanjenostjo opozori na neponovljivost
nedotaknjene narave, ki jo mora spoštovati tudi nastanek
novih kulturnih krajin.
Zato lahko daje pesniško pero kljub svoji nemoči tudi
konkretne pobude proti nasilju do okolja. Ena izmed takih
pobud je lahko predlog UNESC-u, da razpiše natečaj za
najboljša literarna dela, ki bi reševala spomin na
izginjajoče kulturne krajine ter prebujala zavest o
potrebnosti njene ohranitve.
|
