Novice
Avstrijsko panevropsko gibanje je 14. aprila 2021 organiziralo razpravo na temo prihodnosti Evropi v luči govora ob 60-letnici Karla von Habsburga. Namen dogodka, ki se ga je udeležilo 63 udeležencev, je bil osredotočiti se na evropske vrednote (načelo solidarnosti in suverenosti), evropsko institucionalno reformo ter reševanje dolžniške krize v evro območju. V razpravi so sodelovali Walburga Habsburg Douglas, podpredsednica Mednarodne panevropske unije, prof. dr. Gordana Djurović, predsednica Panevropske unije Črne gore, Solomon Passy, Bolgarska panevropska unija in bivši bolgarski zunanji minister, dr. Laris Gaiser, predsednik Slovenskega panevropskega gibanja ter Karl von Habsburg, predsednik Avstrijskega panevropskega gibanja. Dogodek je povezoval Rainhard Kloucek, generalni sekretar Avstrijskega panevropskega gibanja.
Walburga Habsburg Douglas je uvodoma izpostavila pomembnost konference o prihodnosti Evrope, ki ima ne glede na njeno učinkovitost pomembno vlogo, in sicer dati državljanom možnost neposrednega vključevanja v evropski odločevalski proces, na drugi strani pa razmišljati o prihodnosti Evrope. Poudarila je, da si mora Evropska unija prizadevati za učinkovito zunanjo politiko, obrambno politiko z namenom zmanjšati odvisnost od drugih držav ter nasloviti ključna finančno-gospodarska vprašanja, ki zajemajo suverenost evra in dolg evroobmočja.
Gordana Đurović se je v svoje govoru osredotočila na evropski širitveni proces na Zahodni Balkan, ki traja že dve desetletji. Pri tem je opozorila na vprašanje zaupanja, ki se na obeh straneh izgublja. Evropska komisija želi postati geopolitična, pri čemer ne ve natanko, kaj to pomeni. Kot perečo zadevo je izpostavila dejstvo, da se Evropska unija pri pridružitvenem procesu preveč osredotoča na koncept vladavine prava, medtem ko prave težave Črne gore še ni naslovila – to pa sta korupcija in politična kriza. Če se Evropska unija trenutno sooča z zdravstveno krizo, se Črna poleg tega še z gospodarsko in politično, saj so v obdobju t. i. politične tranzicije.
Laris Gaiser je v zadnjih 10 letih razočarala na več področjih, še posebej v zunanji politiki, zato se zdi razprava o tem, ali imeti evropskega ministra za zunanje zadeve in avtonomno evropsko zunanjo politiko na mestu. Po koncu hladne vojne so bili odnosi še vedno precej stabilni in predvidljivi, kar pa se skozi leta popolnoma spremenilo. Spremenila se je dinamika mednarodnih odnosov, okolje je postalo zelo fluidno, v evropsko soseščino pa vpeti vsi večji globalni igralci. In tu je Evropa zamudila svoj trenutek, da se pozicionira kot pravi svetovni igralec. To pa se je zgodilo zato, ker so v tej fluidni in nepredvidljivi situaciji na plano prišli stari interesi (kot tudi zamere) posameznih evropskih držav. Evropska zunanja politika je praktično talec teh nacionalističnih interesov, saj je v trenutnih razmerah zgolj najmanjši skupni imenovalec najmanjših interesov 27 držav članic. Prihodnost je lahko boljša, vendar bo potrebna korenita institucionalna reforma.
Solomon Passy kot nekdanji bolgarski minister za zunanje zadeve najprej spomnil na Kissingerjevo vprašanje o tem, katero številko naj pokliče v Evropo, da bo dobil odgovor na to, kakšna je evropska zunanja politika. Glede na dejanja imamo občutek, da to Joseph Borell ni. Ko govorimo o evropski zunanji politiki je izpostavil težavo institucionalne koordinacije – kdo dejansko oblikuje zunanjo politiko, ne pa jo predstavlja. Kaj bi pomenilo imeti pravo skupno zunanjo politiko je ponazoril na primeru zveze NATO in Združenih narodov. Če lahko EU v NATO nastopa z enim glasom in je pri tem uspešna, zakaj ne želi enako storiti v Združenih narodih. Veliko bi pomagalo, če bi se lahko Francija in Nemčija dogovorili za enega skupnega zunanjega ministra, ki pa bi smel biti niti Nemec niti Francoz. Kar Evropa potrebuje so posamezni konkretni mali koraki, ne pa velika reforma naenkrat, ker bi bilo to za prenekatere članice politično neprebavljivo.
Karl von Habsburg je v svojih odzivih pojasnjeval stališča, ki jih je zapisal v svojem govoru o prihodnosti Evrope ter gradil na mislih, ki so jih oblikovali sodelujoči. Pri tem je podal zanimivo misel, da bi lahko evropsko zunanjo politiko oblikovali ne na načelu skupnih vrednot, ampak na načelu tega, kako drugi vidijo Evropsko unijo, saj s tem razkrivajo svoje interese in pričakovanja. Za oblikovanje skupne zunanje politike mora obstajati jasno izražena politična volja in zavedanje, da se morajo (nekatere) države članice odpovedati svojim nacionalnim interesov v prid evropskim.
Več o dogodku lahko najdete tukaj.