Novice

Drugo vsebinsko srečanje, ki je potekalo 2. marca 2021, smo imeli z gostom, predsednikom Avstrijskega panevropskega gibanja, Karlom von Habsburgom. Namen pogovora je bil gostu neposredno zastaviti vprašanja, ki so se porodila v okviru prvega vsebinskega srečanja, ko smo razpravljali o vsebini njegovega govora o prihodnosti Evrope. Uvodoma je Karl von Habsburg izrazil veselje, da nam lahko iz prve roke pojasni njegova stališča v zvezi s prihodnostjo Evrope. Kot je takoj na začetku poudaril, je bistvo njegovega govora prihodnost o celotni Evropi in ne le Evropski uniji. Kajti prihodnost Evrope je treba razumeti širše, v panevropskem kontekstu, na način, kakršnega je imel v mislih Richard Coudenhove Khalergi. Poudaril je, da je pri oblikovanju evropskih politik velik zagovornik pristopa od spodaj navzgor (t. i. bottom-up approach). Če pri snovanju politik že uvodoma niso vključeni državljani, potem je velika verjetnost, da je ta takšna politika že v izhodišču obsojena na propad, saj je ljudje ne bodo razumeli in še pomembneje, prevzeli kot svoje. Na ravni odločevalskega procesa bi moralo biti zgolj nekaj politik, ki bi morale biti oblikovane na načelo od zgoraj navzdol (t. i. top-down approach). To so npr. skupna zunanja in varnostna politika, kmetijska in okoljska politika. Pri teh politikah gre za izrazito nadnacionalni značaj, zaradi česar bi se morale države članice podrediti skupnim interesom.

Na vprašanje, ali je to mogoče oziroma ali imamo v Evropi politike, ki bi to bili sposobni storiti, je odgovoril, da v tem trenutku ne. Evropa se sooča s pomanjkanjem državnikov, ki so ključni za oblikovanje dolgoročne strategije oziroma vizije razvoja katerekoli države ali druge naddržavne entitete. To seveda pomeni, da bi morali imeti zelo pogumne ljudi in politike, ki bi bili pripravljeni gledati in tvegati mandat. Takšno stanje se odraža tudi v dokumentih, ki jih pripravlja Evropska unija. Trenuten program Evropske komisije je zelo politično korekten, zato pa vsebinsko izjemno šibek. Politična korektnost je pripeljala do tega, da ima večina dolgoročnih evropskih strategij generične fraze brez jasno določenih ciljev. Kot je izpostavil, je danes eden evropskih ključnih problemov ta, da evropski voditelji ne poznajo ali pa se nočejo zatekati k osnovnemu in izhodiščnemu namenu vzpostavitve Evropske unije. Kar so želeli ustanovni očetje Evropske unije je bilo samo eno - mir. Z drugimi besedami to pomeni varnost. In ta bi morala biti v ospredju snovanja skupne evropske politike, saj nam varnost omogoča okolje, v katerem se lahko gospodarsko, politično, kulturno in drugače razvijamo. Izrazil je skrb, da vse več držav članic Evropske unije deluje samostojno oziroma individualistično. Bistvo evropske ideje je v sodelovanju in ravno državni individualizem ga ogroža.

Ko govorimo o osnovnih evropskih načelih, je eno izmed najbolj spregledanih načelo subsidiarnosti. Ne le spregledanih, temveč tudi (prevečkrat načrtno) napačno razumljeno. Francija načelo subsidiarnosti razume popolnoma drugače kot vzhodnoevropske države. Državljani pa navadno niti ne vedo, kaj in čemu to načelo služi. Gre za družbeno in ne politično načelo, pri čemer je to osnovano na načelu od spodaj navzgor. To daje državam članicam možnost, da svoje nacionalne politike oblikujejo po svoje, vendar v skladu s sprejetimi skupnimi smernicami. Nikakor pa ne sme biti načelo subsidiarnosti izgovor za prelaganje odgovornosti na evropske institucije. Prav tako je načelo subsidiarnosti edino načelo, ki omogoča neposreden nadzor nad oblikovanjem politik na evropski ravni.

Skupna zunanja in varnostna politika je nekaj, kar bi moralo potekati po načelu od zgoraj navzdol, pri čemer bi se morale države članice zavedati, da je lahko še tako oddaljen problem tudi njihov problem. Primer je odnos Evropske unije do Evro-sredozemske regije. Za skandinavske države ta meja ni težava, saj imajo primarno skrb glede Rusije. In obratno, Portugalska ne čuti ruskega pritiska na države vzhodne Evrope. Če želi Evropska unija nastopati kot močan mednarodni igralec, potem bodo morale države članice v ospredje postavljati skupne evropske interese in ne nacionalnih. Kar zadeva odnosov EU-Rusija je poudaril, da je Evropska unija enostavno spregledala ruski zunanjepolitični politični razvoj v zadnjih dveh desetletjih. Strokovnjaki za varnostna vprašanja so se razdelili na dva pola, med NATO in Varšavski pakt, v ospredje pa je stopilo vprašanje (radikalnega) islama. V tej luči je z njihovega radarja popolnoma odpadel razvoj Rusije, ki pa je (ponovno) postala velesila, ki ogroža evropske interese oziroma evropsko interesno sfero. Kot zanimivost je izpostavil, da so imeli ustanovni očetje Evropske unije sprva v mislih sodelovanje na področju obrambnih in varnostnih zadev, vendar to v času po drugi svetovni vojni zaradi Nemčije ni bilo mogoče. Zaradi tega so se osredotočili na gospodarsko sodelovanje.

Na koncu se je dotaknil še Brexita in njegovega vpliva na razmerje moči v Evropski uniji. Brexit moramo razumeti v širšem kontekstu evropskega dogajanja. Nemčija nima več enakega zagona, kot ga je imela, ko je kanclerka postala Angela Merkel. Boris Johnson je (bil) edini politik, ki je imel večje cilje, vendar zaradi Brexita ni več igralec znotraj EU. Zato Brexit na stežaj odpira francoskemu predsedniku Macronu, ki ima voljo in predvsem željo, da začne oblikovati Evropsko unijo po francoskem okusu. Veliko govora in dilem, ki so šli mimo evropskega dnevnega tiska, je bilo na temo izmenjave obveščevalnih podatkov po Brexitu, kajti Velika Britanija je bila eden izmed petih podpisnikov deklaracije Five Eyes. Vendar ker so se sporazumu od petdesetih let dalje pridružile med drugim tudi Danska in Nizozemska, so ti strahovi o nedostopanju do tajnih podatkov odveč.

Zaključil je, da je Evropa lahko močna izključno in samo, če bo težave reševala z enim glasom - in to na vseh področjih.