Novice
Webinar so uvodoma s pozdravnimi nagovori otvorili direktor Šole za poslovne vede in management Katoliške univerze Lyon (Francija), prof. Olivier Maillard, profesor filozofije in teologije Univerze Toulouse (Francija) in Univerze v Ljubljani (Slovenija), prof. Edvard Kovač, ter predsednik Avstrijskega panevropskega gibanja, Karl von Habsburg.
Prof. Maillard je izpostavil vlogo in pomen medkulturnosti v visokošolskem in raziskovalnem prostoru, saj prispeva tako k bogatitvi samih študijskih programov kot tudi izobraževalnega kadra in študentov. Poudaril je, da je Evropska unija najbolj zaželena destinacija študentov iz celega sveta, k čemur pripomore dejstvo, da evropski izobraževalni sistem že dlje časa stremi k poudarjanju pozitivne plati spodbujanja medkulturnega dialoga. Kot direktor visokošolskega zavoda pa vidi največji izziv ravno v upravljanju medkulturnega dialoga med študenti, zaposlenimi in okoljem. Prof. Kovač je uvodoma izpostavil pomen evropske vrednote, zaradi katere ljudje s celega sveta radi prihajajo v Evropo, in to je gostoljubnost. Evropa ceni domače okolje, jezikovno raznolikost in odprtost, s katero sprejemamo druge ljudi in s tem kulturo. Kot je opozoril, je eden ključnih težav za uspešno gojenje dialoga odsotnost religije. Religija v temelju spodbuja spoštovanje do sočloveka, česar v današnjem svetu primanjkuje. Opozoril pa je, da identiteta ne sme biti povod ali vzrok konfliktov. Evropa ne more graditi svoje prihodnosti na enakih temeljih kot jo Združene države Amerike, in sicer na osnovi t.i. talilnega lonca, kajti evropska skupnost ne temelji na gospodarstvu, temveč vrednotah, kulturi in evropskemu duhu. Karl von Habsburg je izpostavil pomembnost enotnega razumevanja koncepta dialoga. Dialog ne nastaja med kulturami, temveč med ljudmi. Evropska unija bi morala dajati večji poudarek razumevanju osnovnih konceptov medkulturnega dialoga. Evropska unija si ne sme privoščiti enake napake, kot so si jo Združene države Amerike s konceptom talilnega lonca, kjer so predpostavljali, da se bodo ljudje, ki bodo na novo prišlo v državo, zaradi okolja samodejno integrirali. Evropa mora tu nadaljevati svojo zgodbo, ki temelji na spoštovanju različnih kultur, jezikov, regionalnih posebnosti idr.
Na prvem panelu z naslovom Zakaj je medkulturni dialog v Evropski uniji pomembnejši kot kadarkoli prej so bili govorniki prof. Tuuli Lähdesmäki z univerze Jyväskylä (Finska), prof. Marco Lombardi s Katoliške univerze Milano (Italija) ter prof. Kevin Pon Šole za poslovne vede in management Katoliške univerze Lyon (Francija). Panel je povezoval Rainhard Kloucek, Avstrijsko panevropsko gibanje.
Prof. Lähdesmäki je uvodoma izpostavila dejstvo, da je Evropa izrazito jezikovno, versko in kulturno raznolika. Hkrati je zaradi tega prisotnih več »fobij« kot v bolj homogenih družbah. Ravno zaradi tega je pomembno, da se o medkulturnih razlikah jasno in glasno razpravlja. Evropska unija je o medkulturnem dialogu resneje začela govoriti leta 2008 na podlagi dokumentov in pobude Sveta Evrope. Leto 2008 je bilo izjemno pomembno v luči medkulturnega dialoga, saj so tedanji voditelji evropskih držav glasno kritizirali medkulturni dialog kot nekaj, kar ne pripomore k uspešni integraciji ter da multikulturnost ni rešitev Evrope. Vendar bi morali na medkulturni dialog gledati ravno kot na instrument, s katerim upravljamo multikulturnost, ki je v Evropi prisotna že stoletja. Prof. Pon je poudaril, da v Evropi enostavno ne obstaja enotno razumevanje temeljnih konceptov medkulturnega dialoga. Ali je nekaj, kar npr. Italijan pove Angležu istega pomena kot kar Anglež potem pove Francozu? Kar mogoče ni nujno nekaj slabega, saj je Evropski uniji kljub temu uspelo preživeti nekaj desetletij in ohraniti različnost. Zanimivo je, da je korona kriza drastično spremenila način komuniciranja. Dejansko so ljudje začeli (s pomočjo tehnologije) med seboj veliko več komunicirati kot pred krizo. In to je tisto, kar prispeva k zmanjševanju nesoglasij med nami, k medkulturnemu razumevanju. Zaključil je, da ne potrebujemo nujno enakega razumevanja medkulturnega dialoga, temveč empatijo, da smo zmožni in sposobni razumeti drugo kulturo. Prof. Lombardi je poudaril, da bi morali medkulturni dialog razumeti kot ohranjanje odnosov in zmožnost vzdrževanja socialne mreže. Dialog mora biti proaktiven, odgovoren in participativen, kar pa danes predstavlja velik izziv globalnega upravljanja kot takšnega. Na globalni ravni je izpostavil fenomen, ki ločuje sever od juga. Globalni sever teži k temu, da bi bili čimbolj podobni drug drugemu (tako v vrednotah, identiteti, kulturi idr.). To je lahko tudi zelo nevarno, saj takšna miselnost vodi do ideološke pristranskosti, ki ima lahko na koncu tragične posledice. Ima pa v primerjavi z globalnim jugom večje razumevanje oziroma kulturno in politično elastičnost, ki dopuščata raznolikost. V zaključku je izpostavil, da je Evropska unija v zadnjih 50 letih uspela iz naslova medkulturnega dialoga ustvariti več težav kot rešitev, saj je namesto upravljanja različnosti izbrala pristop zmanjšanja raznolikosti.
Na drugem panelu z naslovom Migracije v luči medkulturnega dialoga so bili govorniki prof. Marcello Fracanzani, podpredsednik Italijanskega panevropskega gibanja, Asfa-Wossen Asserate, direktor organizacije Pactum Africanum (Nemčija) ter prof. Ali Mostfa, Katoliška univerza Lyon (France). Panel je povezovala Teodora Ladjić, Panevropska unija Črne gore.
Prof. Fracanazni je uvodoma izpostavil težavo, s katero se sooča italijanska vlada pri reševanju migrantske krize, ki jo poleg Grčije najbolj čuti ravno Italija. Ko je prišlo do migrantske krize, je italijanska vlada sama ni mogla reševati, zato je pričela s financiranjem nevladnih organizacij in drugih institucij, ki so za oskrbo migrantov prejemale nadomestila. In tu, kot je poudaril, je prišlo do velikih nepravilnosti, ki so vplivale tako na percepcijo migracij kot tudi delo deležnikov pri upravljanju migracij. S pravnega vidika je bilo narejenih precej napak, tudi na ravni Evropskega sodišča za človekove pravice, saj so nekateri postopki (npr. ugotavljanje identitete) privedli do tega, da so s tem imele težave vse članice Evropske unije. Asserate je uvodoma poudaril, da je v 70. letih prejšnjega stoletja sam migriral iz Etiopije v Evropo in kot je ugotovil, se je evropska podoba v 50 letih močno spremenila. Vprašanje migracij bo igralo ključno vlogo in največji izziv v odnosih EU-Afrika. Zaradi različnih konfliktov na pot proti Evropi čaka približno 70 milijonov ljudi. Če je bilo še leta 2010 približno 10.900 migrantov na dan, jih je leta 2020 21.400 (vključujoč tudi notranje migracije). Najbolj ranljiva skupina migrantov so otroci, mladostniki in ženske. Za Afriko kot celino bo največji izziv za prihodnja desetletja naraščajoča populacija (ki je tesno povezano s težavo izobraževalnega sistema), za odnose z drugimi državami in regijami pa gospodarski odnosi oziroma kot je poudaril Asserate pravična mednarodna trgovina. Slednje bo izjemnega pomena tudi za odnose EU-Afrika, saj je trenutna evropska trgovinska politika izjemno slaba za afriško kmetijstvo in gospodarstvo. V tej luči je opozoril predvsem na odsotnost in nepripravljenost Evropske unije, da bi delovala kot en akter (s čimer imajo posamezne države članice izjemno pogajalsko moč, ko pride do bilateralnih odnosov) ter za afriško kmetijstvo škodljive evropske kmetijske subvencije. Na koncu je izpostavil še podnebne spremembe, ki v Afriki povzročajo veliko težav in škode, predvsem pa ljudi silijo k iskanju ustreznejših bivanjskih razmer. Prof. Mostfa je uvodoma izpostavil kontradiktornost evropske migracijske politike glede na njeno zgodovino, saj je moderna Evropa osnovana na migracijah. Poudaril je, da bi morali graditi sodobno družbo na novi medkulturni paradigmi, ki ne bi pomenila zgolj upravljanje različnih kultur in religij, temveč soustvarjanje skupnega bivanjskega okolja in politik. Evropska unija bo morala dati večji poudarek na njeni viziji socialne vključenosti, pri čemer mora biti sobivanje ena ključnih prvin. Ko se je dotaknil vprašanja islama v Evropi, je na kratko povzel bistvo petih obdobij razvoja islama v Evropi. Prva se je začela v 40. letih prejšnjega stoletja s priseljevanjem na ekonomski osnovi. Od srede 70. let do 90. let je bila faza, ko so muslimani želeli in začeli sodelovati v procesih političnega odločanja. Najpomembnejše pa je bilo tretje obdobje, ki je trajalo od začetka 90. do ko konca 90. let. V tem obdobju je muslimanska skupnost prvič dobila svetovno medijsko pozornost, nastala pa je tudi največja zmeda glede pojmovanja in povezovanja islam-migracije-terorizem. Četrto obdobje, od prelomnega leta 2001 dalje, je zaznamoval proces ustvarjanja islamskega političnega establišmenta. Najtežje obdobje pa je trenutno peto, saj generacije, ki so rojene v Evropi, odraščajo zunaj naravnega kulturnega okolja, v katerem so sicer odraščali njihovi starši. Islam se na ta način razvija zunaj svojega naravnega okolja, zaradi česar prihaja do napačne interpretacije islama, dekulturalizacije in izgubo identitete.
Drugi dan webinarja je bil namenjen razpravi o tem, kako poteka proces oblikovanja politik in odločanja v institucijah Evropske unije ter na kakšen način lahko državljani sodelujejo. Govorniki so bili Philipp Jauernik, nekdanji PR vodja pisarne evropskega poslanca Lukasa Mandla, Peter Stach, dolgoletni PR vodja pisarne evropske poslanke Anne Zaborske ter Gerfried Gruber z avstrijskega zveznega ministrstva za kmetijstvo. Jauernik je uvodoma izpostavil, da je Evropska komisija zakonodajno telo, Evropski parlament pa o predlogih Evropske komisije razpravlja. Za državljane je najmočnejši vzvod državljanska iniciativa oziroma peticija (Evropski parlament ima Odbor za peticije). Seveda se morajo tovrstne pobude skladati z ustaljenimi pravili. V pisarno evropskih poslancev dnevno prihaja več 100 elektronskih sporočil in predlogov, vendar se v veliko primerih dogaja, da evropski poslanci niso pravi naslov. Kot je izpostavil, je na proces oblikovanja politik najbolje in najučinkoviteje vplivati v času pred pripravo samega zakona pri Evropski komisiji. Kot velik izziv pa je na koncu izpostavil samo komuniciranje evropskih politik z državljani, saj jih je za učinkovito izvajanje potrebno učinkovito in razumljivo predstaviti širši javnosti. Stach je poudaril, da je po njegovem mnenju najučinkovitejši instrument za vplivanje na proces oblikovanja politik državljanska iniciativa. Ima pa hkrati veliko pomanjkljivost, saj Evropske komisije ne zavezuje k dejanskemu ukrepanju. Tudi on je izpostavil, da je še vedno najuspešnejše sredstvo neposredno komuniciranje z Evropsko komisijo kot predlagalca zakonodaje. Kot težavo, s katero se soočajo državljani, je navedel poznavanje postopkov, saj morajo, če želijo biti uspešni, zelo dobro in natančno poznati postopkovnike in odločevalske procese, če želijo biti uspešni. Ko smo govorili o medkulturnem dialogu, pa je poudaril, da je medkulturni dialog velikokrat umetno poudarjen, kar se je izkazalo npr. v gospodarski krizi 2008, ko smo lahko prvič javno videli pravo razmišljanje in odnose med državami članicami EU. Gruber je proces oblikovanja politik osvetlil z nacionalnega vidika in v kontekstu EU, saj je država članica EU sozakonodajalec. To pomeni, da je na evropski ravni veliko usklajevanja med državami članicami, predno lahko predlog postane npr. uredba. Ta proces lahko traja tudi 3 leta in več, kar pa lahko vodi do neučinkovitosti delovanja oziroma do zapoznelih evropskih reakcij na aktualno dogajanje.
Razprave sta zaključila Asfa-Wossen Asserate in Karl von Habsburg, pri čemer je Asserate podal nekaj konkretnih predlogov, katere evropske politike izboljšati, da bi imele večji pozitivni učinek na razvoj Afrike in hkrati zmanjšale pritisk migracij na evropske meje. Na prvo mesto je postavil politiko kmetijskih subvencij, saj je kmetijstvo tista panoga, ki lahko Afriko kot prva vodi iz revščine. Na drugo mesto je postavil enotne in skupne politike do Afrike (ne bilateralne), saj se je le na takšen način mogoče izogniti nepoštenim praksam, podkupovanju in slabemu upravljanju. Evropsko unijo je pozval k investicijam v Afriko, saj odsotnost investicijske volje vodi do tega, da morajo afriške države za investicije prositi Kitajsko in Rusijo, ki svojih investicij ne pogojujejo z demokratičnimi načeli in trajnostnim razvojem. Na koncu je dodal, da če želi Evropa resnično pomagati Afriki in s tem zajeziti migracije, se moramo Evropejci vsaj malo odpovedati brezpogojni blaginji, ki jo uživamo (tudi na račun drugih, manj razvitih). Karl von Habsburg je zaključil, da se moramo v Evropi začeti uvajati koncept kulturne pismenosti, s čimer bomo omogočili osnovo za enako razumevanje pojmov. Le na ta način se bomo ljudje poslušali, slišali in razumeli. To pa lahko dosežemo zgolj s kakovostnim izobraževalnim sistemom, ki bo dovzeten za tovrstna vprašanja, ki ključno zadevajo prihodnost Evropske unije in Evrope kot takšne.